Aprilsko soboto smo se  članice Društva kmečkih žena Žužemberk odpravile na  strokovno ekskurzijo na Kras. Ogledale smo si turistično kmetijo Mahnič, kobilarno v Lipici, pršutarno Lokev,  cerkev sv. Nikolaja v Avberju  in galerijo go. Samsa.

Začetek našega dneva smo začeli z jutranjo kavo na počivališču Lom in v  Senožečah se nam je pridružil vodič Bogdan Maceroli.

Naša prva destinacija je bil kmečki  turizmu Mahnič. Na kmetiji se  ukvarjajo z vinogradništvom, prašičerejo in kmečkim turizmom. Gostom  ponudijo njihove domače izdelke, na primer tradicionalno kraško osmico. Na kmetiji smo okusili kraško joto,  ki je drugačna od suhokranjske.

Potem smo se odpravile na ogled kobilarne v Lipici. Kobilarna slavnih lipicancev z letnico 1580 je tam najstarejša ustanova na svetu. V družbi lipiške vodičke smo se podali po nekdaj cesarskem posestvu in ogledale plemenske kobile, ki so dobili že sedmega žrebička tisti dan, in v sosednjih hlevih so imeli žrebce. Dolgo tradicijo Lipice je prikazana v muzeju, kjer izveš veliko zanimivega in si ogledaš tudi njihovo galerijo. Izvedele smo, da je bila Lipica pod oblastjo cesarskega dvora z Dunaja do prve svetovne vojne. V letih 1848-1875 je kobilarno vodil Karel Grunn, kateri se je hudo bolan zatekel po zdravje v bližjo dolino, ker je preživljal cele dneve dokler ni ozdravel. V zahvalo je dal postaviti kapelo vklesano v naravno steno s kipom Matere Božje in celotno dolino je uredil s potmi ter dal nasaditi cvetje. Tako je nastala dolina pravo malo svetišče. Vse do 2. Svetovne vojne so ljudje predvsem s tržaškega množično romali v ta čudežni kraj, kjer so se vrstile številne čudežne ozdravitve. Tudi dandanes imajo mašo za veliki šmaren in mali šmaren.

 Kras je znan tudi po pršutu zato smo obiskale pršutarno Lokev in za svoje domače kupile njihove suhomesnate dobrote. Na lepo urejeni kmetiji smo prepustile izbranim kraškim okusom. Okušale smo pristno kraško jed in dopolnile z pristno kraško kapljico.

 Polne energije po kosilu smo si ogledale cerkev sv. Nikolaja v Avberju je bila vredna ogleda od zunaj kot tudi znotraj. Med drugim je tu v letu 1927 pustil svojo sled znani dolenjski slikar Tone Kralj. V času največjega zatiranja Primorcev v fašistični Italiji so ga primorske protifašistične tajne organizacije poklicale na delo. Prepovedano slovensko besedo je pri njemu nadomestila slika, ki je po stilu in vsebini postala naša-slovenska . Zato je še danes v veliko primorskih cerkvah veliko njegovih slik in cerkvenih fresk upodablja fašiste kot zveri, Mussolinija pa kot hudiča.

 Končna postaja našega ogleda pa je bila galerija go. Samsa  zbirka miniatur vozov in vinskih preš z vse Slovenije. Janko Samsa iz male kraške vasi Žirje  je hotel ohraniti ne samo spomin na te vozove, marveč tudi njihovo verno podobo. Pripadala mu je čast da je naredil repliko  miniaturno rekonstrukcijo najstarejšega ohranjenega lesenega kolesa z osjo na svetu starega 5150 let najdenega 2002 na Ljubljanskem barju. Bilo je zanimivo in vredno ogleda, še slajša je bila kava, ki nam jo je skuhala gospodinja.Večernih urah smo se vrnili domov.