Na seji UO društva upokojencev Dvor smo sklenili, da se konec julija odpravimo na izlet. Predloženih je bilo več variant, a na koncu je obveljalo, da tokrat potujemo na področje Celja in Radeč. Datum pa smo določili 29. junij.

Vselej, ko nekam potujemo, najprej pomislimo kakšno vreme bomo imeli,  kako naj se obujemo in oblečemo. Tokrat smo imeli kar sreče, saj ni bilo vroče in tudi prehladno ne. Nekaj kapelj pa smo občutili le v okolici Celja. Od doma smo se odpravili kar zgodaj, saj je avtobus pričel pobirati člane na Brezovi Rebri in pobiral potnike na Ajdovcu, Lipovcu, Sadinji vasi, Dvoru, Laščah, Hinjah in vse do Žvirč, kjer sta v avtobus vstopila  zadnja dva člana. Kar nekoliko težav smo imeli pri prijavljanju za izlet, saj smo imeli rezervirani avtobus le za 55 oseb. Srečo smo imeli, da smo naročilo lahko spremenili na avtobus z večjo kapaciteto.  Najprej smo se ustavili na Lukovici, kjer smo popili kavico in se malo sprostili. Po nekaj minutah smo pot nadaljevali in kmalu prispeli v Teharje, kjer smo si ogledali spomenik posvečen žrtvam povojnih pobojev. Spomenik je zasnoval arhitekt Marko Mušič. Po ogledu smo se z avtobusom po strmi in ozki cesti napotila na celjski grad, kjer nas je pričakala  prijazna vodička. Razkazala nam je objekt gradu in povedala zanimivo zgodovino,  ki je povezana tudi z gradom v Žužemberku in Friderik Stajnom, nad Kočevjem. Po dobri uri smo se usedli v avtobus in se odpeljali do Radeč, kjer nas že pričakala vodička ki nas je pozdravili in v njenem spremstvu smo se odpeljali na  Svibno, kjer so nas pričakale članice društva kmečkih žena Arnika. Najprej smo si ogledali zanimivo cerkev in nato so nas prijazni vaščani pogostili še z raznimi dobrotami, ki so jih pripravile. O vasi in cerkvi je povedala domačinka, predsednica društva, župnik in vodička. Po ozki cesti smo se napoti v dolino, kjer nas je pričakalo osebje gostišča in nam ponudilo okusno kosilo. Ko smo si napolnili želodce smo se ponovno usedli v avtobus in se odpeljali do Radeč. Vodička nas je povabila še na ogled učne poti SAVUS ob Savi. Tu se vsako leto odvijajo tekmovanja v ribištvu. S tem ogledom smo tudi izlet zaključili. Vodički Duški smo se zahvalili za prijetno popoldne, ki smo ga preživeli v njeni družbi in o kraju izvedeli marsikaj.

Uživali smo v prijetni vožnji voznika Toneta, ki nas je srečno odpeljal domov. Čeprav smo veseli, ko si ogledamo kraje, ki jih ne poznamo, smo srečni in zadovoljni, ko se vrnemo v svoj rodni kraj.        

Dušan Mikec