Elica nam je po e-pošti sporočila, da vremenoslovci za dan pohoda napovedujejo deževno vreme, le v krajih v okolici Portoroža, Strunjana in Izole naj bi bilo le oblačno. Njena odločitev, da se odpravimo od Belvedera do Portoroža, se je izkazala za odlično, saj smo že težko čakali na nov pohod in ponovno druženje. Bili smo presenečeni in zadovoljni, saj nas je na poti že kmalu poleg oblakov spremljalo tudi sonce ter temu primerno dvignilo
tudi naše razpoloženje.
Po prvi kavici je bilo vzdušje v skupini odlično, zato smo se lahkih nog odpravili po poti, ki nas je vodila po travnatem pobočju, mimo oljčnikov in gozda ter uživali v vonju cvetic in petju ptic. Hodili smo po čudoviti učni pešpoti Strunjanskega Krajinskega parka, kjer so nas očarale prepadne stene in prodna obala ob vznožju klifa. Vse je v celoti prepuščeno naravnim procesom, kjer morje, dež in veter oblikujejo krušljive plasti kamnin in jim rišejo nove obraze.
Pot poteka po robu enega od najvišjih jadranskih klifov, kjer se prav na vrhu nahaja Strunjanski Križ, ki je nekdaj opozarjal mornarje, da se nahajajo v bližini kopnega. Od tu se ponuja prekrasen razgled na Mesečev zaliv, prelepo naravno plažo, do katere vodi ozka in precej strma pot. Z najvišjega mesta lahko ob lepem vremenu vidimo grad Miramar, Trst, Debeli rtič, Nanos in Devin ter celo Triglav. Pri Strunjanskem Križu smo se ustavili, se naužili prelepega razgleda ter se okrepčali še s hrano in pijačo iz nahrbtnika.
Hodili smo naprej po poti proti Strunjanu, ki je sicer lepo naselje s trgovino, gostilno, kampom, hotelskim naseljem in čudovito novo plažo. Tam smo si lahko v baru privoščili pijačo ali kavo. Lepo doživetje na poti do Portoroža je tudi ogled lagune in solin, ki sta naravni in kulturni spomenik znotraj Krajinskega parka Strunjan.
Pot nas je naprej vodila po delu Parenzane, ki je sicer 123 kilometrov dolga kolesarska pot, ki vodi po poti nekdanje ozkotirne železniške proge, ki je delovala med letoma 1902 do 1935. Z vlakom je tedaj povezovala kar 33 istrskih krajev od Trsta do Poreča. Danes je po njeni trasi speljana pot, priljubljena med kolesarji, pa tudi med pešci in tekači. Poteka delno po asfaltu, delno po makadamu. Vmes je več predorov, nekateri so osvetljeni, drugi ne, zato v njih potrebujete svetilko. Skozi tunel smo šli preko hriba Lucan. Tunel se imenuje Valeta, je osvetljen in dolg 550 metrov. V njem je hladno in vlažno in na trenutke
s stropa kapljajo vodne kapljice. Na drugi strani hriba, kjer se konča tunel, se začenja lepo urejeno portoroško naselje, natančneje hiše in druge stavbe na Senčni poti. Pot se nato nadaljuje mimo Avditorija Portorož, naravnost do avtobusne postaja, kjer je bil naš cilj, saj nas naj bi tam čakal avtobus. Od tam bi levo lahko šli v Lucijo, desno proti središču Portoroža, naravnost pa na glavno portoroško plažo, ki je vsekakor vredna ogleda, če ne kaj drugega. Ker avtobusa še ni bilo, ko smo prišli do postaje, smo si nekateri lahko ogledali plažo, drugi kaj drugega. V bližini postajališča si nas je nekaj pohodnikov privoščilo tudi odličen sladoled.
Po čudovitem sončnem dnevu na obali, se je na Vrhniki prav kmalu po našem prihodu domov, ulil dež. Bili smo zadovoljni, saj se je naš pohod lepo izpeljal, brez kakršnihkoli težav z vremenom.
Hvala Elici in Frenku za čudovit pohod, ki nam je razveselil srce in duha ter okrepil telo.
Zapisala: Majda Zimšek

Foto: Željko J.