Mesec maj ali veliki traven je najlepši mesec v letu. Sedemnajsti maj pa si bomo Vandrovke še bolj  vtisnile v spomin, saj nas je vodnik Milan popeljal v dolino Glinščice. Veliko sem že slišala o čudovitem kanjonu Glinščice in o različnih poteh, ki vodijo po njem, zato sem si to želela videti. A po branju različnih prispevkov se mi je zdelo, da je to zelo zahtevna tura, ki jo bomo  Vandrovke težko zmogle.

Pa nas je vodnik ohrabril, da je pripravil pot, ki jo zmoremo, zato sem komaj čakala, da se preizkusimo.

Iz Boljunca smo krenili na Zgornji konec mimo hiše, ki je kot »peglezen«, do planinske koče, ki leži  le nekaj metrov nad morjem. Potem se je začela pot rahlo dvigati in postajala je vedno bolj kamnita. Vodnik nas je kar naprej opozarjal, naj gledamo pod noge. Za poglede naokrog pa se je treba ustaviti. Zato smo se kar naprej ustavljali:  za  pogled na ostanke starega kamnitega  rimskega vodovoda, pogled na drugi breg kanjona, pogledi na dno reke… Čudovito in divje! Kmalu smo bili pri znaku, ki označuje pot do cerkvice Marije na Pečeh.

»Če gremo do cerkvice, boste videli celoten kanjon kot ptice«, je smeje dejal vodnik. Ker mu zaupamo, smo počasi lezli navkreber, sopihajoč v pričakovanju najlepših razgledov. Pozabili smo na kamenje, ki se je motalo pod nogami. Nagrajeni za čarobne razglede po celotni dolini Glinščice smo si privoščili še malico.

»Le kje so zdaj tisti zajci ali številne koze, ki so pustile sledi?« smo se spraševali in uživali.

Po počitku smo se spustili nazaj na glavno kamnito pot in kmalu nas je presenetilo novo čudo narave – slap Supot. Slikanja za spominček kar ni hotelo biti konec.

»Ko bi se lahko spustila pod slap in uživala ob pogledu navzgor!« so  mi  švigale misli.

»Še malo in bomo v zaselku Botač, potem pa »dve uri in pol klanca«, se je šalil Milan.

Nobena ni tega jemala resno;  pohiteli smo poiskati žig , prisluhnili pripovedi o meji in stražnici, nato pa v hrib. Bilo je zabavno, ker smo imeli v mislih čokolado, jagodo na torti, in še kaj, o čemer je govoril vodnik Milan. In »jagoda na torti« je bila osvojena, saj se je pot poravnala in stopili smo na cesto.

Ko je naša najstarejša pohodnica prilezla na makadamsko cesto, je od srca zavriskala, da se je slišalo daleč naokoli. To je opuščena trasa železnice, danes pa priljubljena kolesarska in sprehajalna pot. Nasmejani, zadovoljni in malce utrujeni smo sedli na avtobus v Dragi.

»Če bi mi kdo dejal, naj izbiram med vsemi pohodi, ki smo jih opravile Vandrovke  izven Vrhnike, bi postavila na prvo mesto Dolino Glinščice, takoj za njo pa Ušesa Istre,« je komentirala ena od pohodnic.

»Nikoli si nisem mislila, da bom pri 82 letih uživala v tem čudesu narave, zato, Milan, hvala ti, da si nam to omogočil!«   se je zahvaljevala Nada, mi pa smo ji s ploskanjem to potrdili.   

Zapisala: Fani Šurca

 Slike: Fani Šurca, Milan Jerman