V  oblačnem sobotnem jutru 13. 4. 2013 je izpred Mantove odpeljal avtobus poln planincev  proti slovenski Istri.

Že na avtocesti pri Uncu nam je vodnik Roman podal nekaj zanimivosti krajev tik ob hrvaški meji. Posebej je opozoril, da je po letošnjem pomladanskem dežju polno vode v reki Dragonji in manjših potočkih ter bo zato na posameznih mestih pot precej blatna. Iz avtobusa smo izstopili v vasi Brezovica pri Gradinu in se razveselili sonca, ki nas je toplo grel ves dan. Pot nas je vodila po kolovozih in kmalu smo ugotovili, da brez našega vodnika Romana ne bi prišli prav daleč.

Prvi daljši postanek smo imeli v vasi Abitanti, ki je tik pred hrvaško mejo in najoddaljenejša vas občine Koper. Vas je od leta 1987 razglašena za spomenik lokalnega pomena. Prisrčno dobrodošlico nam je izrekel domačin Gracijan Perič, ki nam je poleg obnovljenega vodnjaka navdušeno pripovedoval o svoji rojstni vasi, ki je včasih štela 150 ljudi, danes jih v njej stalno prebiva le 7. Njegovi predniki so se tu preživljali s pridelavo grozdja, vina, nabiranjem gob, sena, drv in drugih pridelkov. Življenje je bilo trdo vendar so imeli v Trstu trg, kamor so vse prodali in tako zaslužili za skromno preživetje. Po 2. sv. vojni se je v vasi vse spremenilo in ljudje so odhajali s trebuhom za kruhom v večja mesta in v tujino. Vas je zaradi zavednih domačinov ostala pod Slovenijo in sodi v občino Koper. Tudi Gracijan je živel in delal v tujini in upal, da se vrne v svojo rodno vas ter s svojim delom prispeva k njeni oživitvi. Pokaže nam mogočen hrast, ki naj bi bil star že okoli 400 let. Hiše v vasi so zgrajene iz kamna iz teh krajev, večina jih je potrebna obnove. Domačin se sam že preko deset let trudi z obnovo vasi in v šali pove, da je vas pozabljena od občinskih mož. V vasi je tudi skromna kapelica, ki nadomešča cerkev. Prav ponosno nam pokaže svojo lepo obnovljeno domačijo Grondali. Za pokušino nam postreže z domačim likerjem iz refoška, refoškom in malvazijo. Pove, da je pridelava vina v zelo majhnih količinah in zato ga lahko ponudi le za pokušino. V vas se zaradi marljivosti domačinov počasi vrača življenje, za razvoj vasi pa bo potrebnega še veliko  dela. Okoli vasi so lepo urejeni vinogradi in sadovnjaki. Sredi vasi nam domačin pokaže staro mogočno murvo, pod katero so se včasih zbirali vaščani in se ob zvokih harmonike in dobre domače kapljice znali tudi poveseliti. Ob slovesu smo domačinu zagotovili, da nas je z lepim sprejemom in zanimivo zgodbo o zgodovini vasi, predvsem pa z neizmerno zavzetostjo za obnovo in razvoj vasi, prepričal, da jo bomo za obisk, priporočili tudi drugim.  Nedaleč od tod, na Belvedurju je restavracija, ki je znana po fužih, tartufih in špargljih. Z Velega vrha, se nam je odprl prelep pogled na oddaljene hribe in proti dolini reke Dragonje. Po prehojeni poti navzdol smo prišli do opuščenega Mazurinovega mlina, ki je bil obnovljen leta 1997 in si ga je vredno ogledati, čeprav je sedaj zapuščen. Na poti je bilo potrebno prečkati več malih potočkov, a pred nami je bila širša in globlja reka Dragonja. Po zaslugi skrbnega vodnika Romana, so nam vreče, ki nam jih je ponudil, pomagale ohraniti suhe čevlje. Po nekaj prehojene poti med travniki, je bil pred nami  še zadnji daljši vzpon po kolovozni poti, ob kateri smo proti vrhu občudovali nasad oljk.

Naš pomladni pohod se je zaključil v vasi Trsek, kjer smo se po postanku na kmetiji Jerman, polni lepih vtisov s krajev v slovenski Istri, z avtobusom odpeljali proti domu.

Zahvalo za odlično izpeljan pohod si zasluži vodnik Roman.  

Besedilo: Jana Fabjan

Fotografije: Sonja Repnik, Jože Školč in Sonja Zalar Bizjak