Polhograjci, kot je bolj ljubkovalno ime za nam bližnje Polhograjsko hribovje, nudijo široko izbiro različnih pohodniških poti in ciljev. Tretji torek v marcu smo Sončki krenili na turo, ki smo jo pred 15 leti že prehodili, le v obratni smeri. Začetek našega pohoda je bila vas Topol, ki nas je pozdravila v mrzlem, a s soncem obsijanem jutru.

Iz toplega avtobusa smo se pogumno podali po cesti kar strmo v breg, tako da je bilo sveže jutro kmalu pozabljeno. Tudi vzhodni veter, ki nas je spremljal takoj, ko smo prišli izza zavetja hiš, ni bil preveč moteč, saj smo bili ustrezno opremljeni s kapami in rokavicami, na kar nas je vodnica Sonja v povabilu na pohod še posebej opozorila.

Ko se je v našem vidnem polju pokazala cerkev sv. Jakoba, ki je bila naša najvišja točka na pohodu, nas je do nje ločila pot preko manjšega slemena. Z njega se nam je na severu odprl pogled na zasnežene Kamniško-Savinjske Alpe ter Menino planino. Še bolj bogatih razgledov pa smo bili deležni pri sami cekvi, ki omogoča 360 stopinj pogledov: videli smo ne le že omenjene KSA, temveč tudi cel greben Karavank.

Bolj zahodno se je kazal Blegoš, za njim so se slutile Julijske Alpe, a so jih večinoma zakrivale bližnje vzpetine in grebeni Polhograjskega hribovja, od Osolnika do Grmade in s snežnim poprhom oblečenega Tošča. V daljavi se je med slednjima dalo videti Koreno nad Horjulom in pa našo Ulovko, še bolj zadaj pa Javornik in vrhove v Trnovskem gozdu. In če je oko nadaljevalo po krožnici, je videlo Nanos, Snežnik, še naprej Krim in na vzhodu Posavsko hribovje. Neverjetni razgledi, ki so vabili: »Pridite še k nam!«

S Sv. Jakoba smo se po strmi stezi spustili do zaselka Tehovec s cerkvijo sv. Florijana,  nato po asfaltni cesti nadaljevali do Studenčic, od tam pa se skozi gozd spustili v Presko pri Medvodah, kjer smo zaključili našo pot.

Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,

GPS zapis: Srečko Kenk