Na predzadnji vroč dan v začetku septembra smo se Sončki odpravili v prostranstva Trnovskega gozda. Naš cilj je bil 1299 m visok Poldanovec, ki leži na severnem robu Trnovskega gozda.

Do izhodišča smo se vozili preko Hrušice, Cola in Predmeje, od koder do Lokev vodi   nova asfaltirana cesta. Med potjo nas je vodnica Sonja seznanila z značilnostmi Trnovskega gozda, nas opozorila na mrazišča in na pomen tega prostora med prvo svetovno vojno kot zaledja Soške fronte. 

 Malo nad Lokvami smo se po gozdni cesti odpravili proti Poldanovcu. V senci mogočnih dreves nam ni bilo vroče. Prispeli smo do gozdne ceste, ki obkroži globoko Mojsko drago, kjer smo se seznanili z zgodovino glažutarstva v teh koncih. Ob poti smo na več mestih naleteli na rastišča ognjice, značilne balkanske rastline, ki so jo v naše kraje zanesli avstroogrski vojaki iz Bosne med prvo svetovno vojno. Dodobra se je udomačila na območjih od Bohinja do Trnovskega gozda in še dlje.

Na vrhu Poldanovca, ki v strmih in zelo prepadnih stenah pada proti dolini Trebuščice, smo imeli lep razgled na Vojskarsko in Šentviško planoto, na okoliška hribovja  ter v daljavi na Bohinjsko – Tolminski greben. Bolj oddaljene gore so se nam nekoliko sramežljivo skrivale za opoldanske meglice in nastajajoče oblake. Sam vrh je znan tudi po hladnikiji, rastlini, podobni zeleni, na katero nas je Sonja posebej opozorila že med potjo. Imenuje se po botaniku Hladniku, ki jo je prvi opisal. Njeno rastišče je le Trnovski gozd, od Predmeje prek  Čavna do Kuclja ter severni rob planote – Poldanovec in Zeleni rob. In nikjer drugje ne svetu.

Nazaj grede smo obkrožili Mojsko Drago, znano kot mrazišče. Zbirati so se začeli sivi  oblaki, ki so naznanjali morebitne nevihte, a so nam prizanesli toliko časa, da smo ob avtobusu lahko še praznovali Lidijin vstop v novo desetletje. Na poti domov  nas je v Podkraju zajela močna ploha in nas spremljala do Hrušice. Osvežitev, pa čeprav le v avtobusu, se je prilegla.

Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Danica Kos in Sonja Zalar Bizjak,

GPS zapis: Srečko Kenk