Cukalovo brezno se nahaja na skrajnem južnem koncu vrhniške občine, že skorajda na cerkniški strani planote Menišije, ob vznožju Sebojnega laza. Je le streljaj oddaljeno od vasi Padež, pa vendar dovolj odmaknjeno od glavnih cest, da ga nepoznavalci ne najdejo brez vodiča ali podrobnega zemljevida. Prvi ga je leta 1940 popisal A. Šerko. Vhodna odprtina s premerom devetih metrov se spušča vertikalno kakih sedemnajst metrov, nato pa nadaljuje skozi manjši prehod na dnu po melišču v večjo podzemno dvorano vse do globine 28-ih metrov. Avtor poroča o najdbi lepega jelenovega rogovja (jelenova lobanja je še v jami). Stanje brezna je za njim leta 1971 popisoval Janez Holc, ki je tod poleg številnih živalskih kosti našel tudi človeško lobanjo. Poznejše jamske ekspedicije na ta podatek niso bile kaj prida pozorne, saj se je do zgodnjih devetdesetih let brezno spremenilo v lokalno deponijo. Zadeve so se stopnjevale do te mere, da je bila lokalna skupnost dejansko prisiljena ukrepati. Ob podpori Heliosovega sklada za čiščenje jam na kraških vodonosnikih je Jamarski klub Borovnica, pod nadzorstvom predstavnika ARSO, 28. maja in 3. junija 2000 izvedel temeljito čistilno akcijo, v kateri so iz brezna potegnili več avtomobilskih školjk ter drugega komunalnega in kosovnega odpada. Brezno je veljalo za očiščeno do leta 2008, ko se je vanj spustila ekipa dr. Andreja Mihevca in naletela na domala isti prizor, kot pred letom 2000. Noter so namreč neki brezvestneži (določeni viri namigujejo na zgolj eno osebo iz bližnje okolice) znova navozili precejšnje količine odpadkov – od starih avtomobilov, hladilnikov, drugih gospodinjskih aparatov do razno razne šare, ki se po navadi valja okrog hiše takšnih, ki živijo še v dobi pred prihodom kante za smeti. Izpod odpadkov je nato jamarska ekipa izkopala človeške ostanke (domnevno mlajše osebe) o katerih je pisal Holc in jih spoštljivo zložila na varno mesto v spodnjem delu rova. Slednji bi utegnili biti tudi razlog, da nekdo tako divje in vztrajno brezno zasipava s smetmi, kar v Sloveniji žal sploh ni osamljen primer.

Četudi povsem prezremo pietetni vidik, po katerem si kot civilizirana družba nikdar ne bi smeli dovoliti, da človeški ostanki ležijo kjerkoli drugje kot le na urejenem pokopališču, toliko manj pod kupom smeti, je tu vendarle še ekološki vidik. Geološka stroka namreč kar naravnost pove, da v Cukalovo brezno vrženo motorno olje (ali druga nesnaga) čez čas neizogibno priteče tudi v tri kilometre oddaljeno vodno zajetje nad petim slapom, iz katerega se napajajo vasi Padež, Pokojišče in Zavrh. Kako bi torej pristojne lokalne in državne institucije morale v tem primeru ukrepati, nam je verjetno vsem jasno.

Damjan Debevec