Železniška čuvajnica 365A ob progi Dunaj - Trst je stala med še obstoječima čuvajnicama nad Bistro - h.š. Bistra 12 in Verd 256, na od leta 1961 izbrisani stavbni parceli št. 174/3, v starem kilometru 458,3 (novem 595,2). Čuvajnica je bila pozneje preštevilčena v 675. Med drugo svetovno vojno so jo Italijani predelali v bunker, po vojni je nekaj časa še nosila št. 69, dokler je niso porušili in porabili njeno opeko za gradnjo zadružnega doma. Kamniti temelji čuvajnice so še danes vidni, nahajajo pa se tik nad točko 23 učne poti po gozdovih Bistre. Po gabaritih je bila precej podobna železniški čuvajnici št. 666 v Borovnici, kjer si lahko ogledate v kakšnem »razkošju« so prebivale družine železniških čuvajev. Poleg hišice je menda stal še hlevček, zagotovo pa so imeli obdelan vsaj en laz v neposredni bližini (točka 22 učne poti).

Ne glede na skromne razmere sta v takšnem okolju železniški čuvaj Andrej Jager in njegova žena Katarina (roj. Primožič) na svet spravila kar osem otrok. Prva dva sta h krstu pri sv. Pavlu na Vrhniki pospremila Martin Primožič in Marija Oblak.

2. aprila 1869 se je v čuvajnici nad Bistro rodil Franc Jager. Fant se je leta 1887 preselil v Minnesoto, ZDA, tam doštudiral za duhovnika ter nato služboval v Minneapolisu in njegovih predmestjih. Kot samouk se je povzpel do naziva univerzitetnega profesorja čebelarstva. Svetoval je celo ameriški vladi, katedra za čebelarstvo univerze v Minnesoti pa je postavljena na temeljih njegovega dela. Umrl je 30. januarja 1941.

Kot drugi otrok je nad Bistro 16. maja 1871 na svet privekal Janez Jager. Podal se je v arhitekturne vode in v stari domovini prijateljeval s pisateljem Ivanom Cankarjem ter arhitektoma Maksom Fabianijem in Jožetom Plečnikom. Cankarju je opremil knjigi Vinjete in Za narodov blagor. V iskanju boljšega življenja se je tudi on leta 1901 preko Daljnega vzhoda podal v ZDA, kjer je lahko v celoti izkazal svoj talent. Pustil je pečat ne več koncih Minnesote, najbolj pa na mestu Minneapolis, kjer so ga imenovali celo za »graditelja mesta«. Umrl je 31. oktobra 1959.

Oče Andrej je v čuvajnici nad Bistro služboval do maja 1874. Njegov vsakdanjik je bilo odstranjevanje ovir s proge (kamenje, drevje, deli kompozicij …), javljanje napak ter skrb za bližnji železniški prehod, t.i. »malo rampo«. Mati Katarina je medtem skrbela za gospodinjstvo. Srčen spomin nanjo je ohranil Franc: »Mati je sedela pred hišo in pripravljala za kosilo. Lupila je krompir in k njej je prišla srna in ji iz naročja jedla lupine. Bili smo zadovoljni in srečni, saj smo pri hiši imeli in doživeli marsikaj. Imeli smo vsega, samo denarja ne.« Podobno se sreče v revščini spominja tudi Ivan: »Tisto siromaštvo nad Bistro, nad Verdom nad Galetovim gradom (Kartuzijanski samostan Menišija) … kamor sem hodil na jez Bistre z materjo Katerino, kamor je hodila na pranje … Vsa tista skrivnost Meniševskega gozda in bučnega prometa C. kr. priv. Južne na Trst in Dunaj - vse to so največje dragocenosti mojih spominov… na Ljubljanskega gradu pogled… in na pogled Triglava…« In četudi se je kot triletnik že selil v Ivanje selo, se je spominjal »svoje dvoletnice, ko me je krava Rudečka vrgla v robide in me je Polona, prijateljica matere Katarine vzlekla vsega opraskanega iz gošče. Blizu tam sem hodil s popkarico praskati rumeni kamen (oker) in ga zalivati s svojo vodico v rumen močniček s katerim sem slikal na prstek po apnenčevi skali. Tudi hobatove jagode so mi dajale opravka, lepo modrikasto črna barva me je sila zanimala. Ampak roke sem dobil od zlodeja črne in kregali so me.«

In za zaključek, v pomiritev vzplamtelih lokalpatriotskih strasti v starodavni Bistri - Jagra sta bila Bistrana, ne Verjana.

Damjan Debevec