Zbrale smo se v soboto 20.aprila, ob 6.30 uri pred gasilskim domom v Bevkah, od koder nas je šofer Veljko z malim avtobusom Benotoursa popeljal proti Kropi.
Ker smo na prvo točko našega izleta prišli nekoliko prezgodaj, smo se kar same odpravile proti cerkvici Kapelca ( pri Kapelici ). To je bila romarska cerkev pred Brezjem. Stoji na mestu, kjer naj bi po ljudskem izročilu sedem dečkov našlo podobo Marije milostljivega srca in zanjo postavilo oltarček. Zvonik je visok kar 56 metrov.
Ko smo se vračale nazaj od cerkve, nas je že čakala vodička Meta, ki nam je odlično in prijazno predstavila in pokazala lepo dolino Krope. Kropa slovi po železarski in kovaški dejavnosti. Deli se na zgornji konec – Kotel, srednji konec – Plac in novi del – Stročja. Skozi naselje teče hudourniški potok Kroparica, ki se izliva v potok Lipnici. Ob razlagi vodičke, smo si ogledale zanimive hiše v Kropi: Fužinarska hiša, Kunaverjeva hiša, Muzejska hiša Fovšaritnica. Videle smo tudi Macolijevo graščino, ki je zdaj zapuščena. Na eni izmed hiš smo videle luč, ki jo je skoval Jože Bertoncelj. Sprehodile smo se mimo ločnih mostov, med katerimi je najbolj znan Koruzni most, ki je lepo obnovljen. Na hribu smo opazile gotsko farno cerkev sv. Lenarta.
Potem smo si ogledale 'vigenjc Vice', ki je edina v celoti ohranjena kovačnica za ročno kovanje žebljev. Vigenjc pomeni ogenj – in v njem je delalo po 28 mojstrov. V enem vigenjcu je bilo do 5 ognjišč. Delali so 27 različnih vrst žebljev. V vigenjcu Vice so kovale tudi ženske. Že takrat so imele na ognjišču pripomoček, da so spotoma lahko pristavile tudi lonec in kuhale kosilo. Zelo zanimivo je vodno kolo, katero poganja meh za sapo za kovaško ognjišče. Vodič nam je povedal zgodovino kovanja žebljev. Obdelovalne površine tukaj ni. Izdelovali so preko 100 različnih vrst žebljev. Tudi otroci so morali že z devetimi leti začeti delo v vigenjcih. Zanimiv je podatek, da je elektrika v Kropo prišla že leta 1927.
Pot smo nadaljevale do vasi Jamnik, kjer je razgledišče imenovano '' Balkon nad Gorenjsko ''. Obiskale smo gotsko cerkev sv. Primoža in Felicijana in uživale v čudovitem razgledu na Ljubljansko kotlino, Karavanke in Kamniško-Savinjske alpe. Videle smo vse do romarske cerkve na Brezjah.
Čez prelaz Jedrt smo se odpravile v Dražgoše. Ob cesti smo opazile novodobno zgrajeno cerkev sv.Jedrt. Njena predhodnica iz srednjeveškega obdobja je bila porušena, zato so na njenem mestu zgradili novo.
V Dražgošah smo si ogledale spomenik, ki so ga leta 1976 postavili v spomin na bitko iz 2. svetovne vojne med nemci in partizani iz Cankarjevega bataljona, ki je potekala med 9. in 11. januarjem leta 1942. Nemci so po koncu boja vas požgali, talce in ostale pa izgnali. Pogledale smo si zunanjost farne cerkve sv. Lucije, ki so jo začeli graditi leta 1964. Arhitekturno jo je zasnoval Tone Bitenc, učenec mojstra Jožeta Plečnika. Slikarsko pa jo je opremil Stane Kregar.
V Brunarici Dražgoše smo imele odlično kosilo in prijazno postrežbo. Odločile smo se, da se bomo tja še vrnile. Zaradi prijaznega osebja in muzeja Cankarjevega bataljona, ki si ga nismo uspele ogledati.
Naša zadnja postojanka je bil obisk PGD Železniki. Deležne smo bile toplega sprejema. Gasilci so nam razkazali vozni park in opremo. Predstavili so nam dogajanje leta 2007 v času poplav, ki so zajele njihove kraje. Poplave so zahtevale tri smrtne žrtve.
Domov smo se vračale skozi Davčo, ki velja za najbolj raztegnjeno vas v Sloveniji. Hiše so raztresene na zračni razdalji 10 km. Naše mesto izleta smo zapustile skozi dolino Kopačnice.
Lepo je iti na izlet. Z lepim vremenom v dobri družbi in z odlično vodičko. Čez leto dni to ponovimo. Takrat v drug konec Slovenije.
Za članice PGD Bevke, Alberta Marolt
