Na Vrhniki je bilo konec 19. in na začetku 20. stoletja – podobno kot drugje po Evropi že nekoliko prej – med stanovanjskimi stavbami kot tedaj nova zvrst zgrajenih tudi nekaj vil, in sicer v južnem delu naselja ob Tržaški cesti. Če je med njimi najbolj prestižna Vila Kunstelj iz leta 1911, pa je najbolj očarljiva Ogrinova, skupaj s pripadajočim vrtom, ki pritiče vsaki vili. V njej je imel slikar Simon Ogrin tudi atelje. V registru nepremične kulturne dediščine je hiša vpisana pod evidenčno številko 23304.

Ogrin, predstavnik t. i. kranjskih slikarjev, neposrednih in posrednih učencev vodilnega nazarenskega slikarja (predvsem freskanta) pri nas Janeza Wolfa (*1825 †1884), se je rodil 6. oktobra 1851 na Stari Vrhniki 23 kot najmlajši od šestih otrok krojača Luke Ogrina in Marije, roj. Skubelj.Septembra 1884 se je poročil z Elizabeto Tomšič, že naslednje leto pa si je na Tržaški 26 postavil vilo, za katero je sam izrisal načrte, sezidal pa jo je njegov brat Gašper, ki je bil zidarski mojster. Pri tej zidavi se je Simon precej zadolžil in je moral do smrti 1930 odplačevati dolgove.[1] Skrbeti pa je moral tudi za številčno družino.

Prispevek je v prvi vrsti posvečen enemu od treh tromplejev v tehniki freske na zunanjščini. Termin izhaja iz francoske besedne zveze trompe-l'œil, ki pomeni (pre)varati oko. Strokovni izraz v realističnem slikarstvu pomeni način ustvarjanja navideznega vtisa globine in iluzije resničnosti na dvodimenzionalni površini slike. Zanimivo in po svoje tudi povedno je – očitno so trompleji naslikani prepričljivo –, da v opisu vile v preglednem delu o arhitekturi 19. stoletja na Slovenskem niso omenjeni.[2] Na tem mestu omenimo, da je Simon Ogrin leta 1922[3] na Tehniški srednji šoli (TSŠ) v Ljubljani vodil tudi tečaj za slikanje na svež omet, al fresco, 1925. pa je izšla knjižica Kratko navodilo za slikanje al fresco, ki jo je po njegovih navodilih uredil in izdal njegov učenec, akademski slikar Franjo Sterle (Sterlè).

Po zaslugi Simonovega sina Rafaela, ki se je rodil v letu izgradnje vile, vemo, kdo je upodobljen na freski. Podatek se je ohranil zabeležen na lističu, ki ga hrani Rafael Javornik, slikarjev vnuk in nečak Rafaela Ogrina.

Na tem mestu omenimo, da je Rafael Ogrin kot štirileten deček spremljal očeta pri razprodaji slik na domu slikarja Jožefa Petkovška (*1861 †1898) na Verdu, o čemer je kasneje (1954) pisal v članku 'Slikar Jožef Petkovšek', objavljenem v Kroniki. Tam je ovrgel zapise umetnostnih zgodovinarjev Marijana Marolta in Franceta Mesenela, po katerih je bila krivda za nizko cenitev Petkovškovih del in posledično verjetno s tem tudi za zelo okrnjeno ohranitev njegovega opusa pripisana prav Simonu Ogrinu. Pred natanko stotimi leti je namreč Marolt v Zborniku za umetnostno zgodovino zapisal:»Bilo je najbrž pred zadnjim odhodom v blaznico, ko je [Petkovšek] poslal 'Beneško kuhinjo' v dunajski Künstlerhaus [kot je pokazal Rafael Ogrin, je šlo v resnici za avstrijsko društvo prijateljev umetnosti Kunstverein in ne za Künstlerhaus; op. S. K.][4] v oceno. Bil je prepričan, da jo bodo cenili na kakih 40.000 gld, vendar so jo cenili na 4000 gld, […] (Ogrin je cenil manjšo 'Kuhinjo' na 40 gld!). V tem razočaranju se mu je [Petkovšku] zdravje zopet poslabšalo.«[5] V zvezi s pričakovano cenitvijo je le potrebno omeniti, da je bilo celotno Petkovškovo posestvo leta 1892 prodano za 9320 goldinarjev, in dejstvo, da je bil Petkovšek v svojem času še domala neznan avtor, saj ga je »odkril« in javnosti predstavil šele Rihard Jakopič leta 1910 na jubilejni razstavi.[6] V tej luči je bilo pričakovanje astronomske vsote za sliko pač naivno.

France Mesesnel je v knjižici iz leta 1940, posvečeni Petkovškovemu življenju in delu – v kateri je po lastnem navajanju kot glavni vir za njegov življenjepis uporabil omenjeni Maroltov članek ter pisma Jurija Šubica ter podatke, ki so mu jih sporočili Matej Sternen, ga. Lenarčič z Verda in ga. Majdič iz Kranja – obtožbe na račun Ogrina stopnjeval do skrajnosti. Po njegovem prepričanju je imel Simon Ogrin »tisto instinktivno mržnjo omejenega učitelja do talentiranega toda do ekscesa neorganiziranega Petkovška. […]. Tako se je vnovič nad umetnikom maščeval rokodelec, ki mu je lastna prihuljenost branila do poštenega merila«.[7] Ali je Petkovšek začel svoje šolanje pri Ogrinu in ga je prav on napotil v Benetke, ker je tam sam že imel izkušnjo z uspešno zaključenim šolanjem? Po mnenju stroke da,[8] Rafael Ogrin pa je dopustil le možnost, da je Petkovšek njegovega očeta obiskoval v njegovem ateljeju ali pri delu na prostem – »da pa bi se pri njem šolal, ni govora«.[9] Ker gre za razmerje oče–sin in torej podatek iz prve roke, mu gre verjetno zaupati/verjeti.

Petkovšek je v Benetke res odšel, a vemo, da na akademijo ni bil vpisan. Dejstvo tudi je, da je imel v času slabšanja svojega mentalnega zdravja, Ogrin obilico svojih lastnih problemov: leta 1887 mu je umrl še ne eno leto star sinček Gabrijel, 1895 je umrla njegova dveletna hčerka Vida in naslednje leto še ne desetletni sin Stanko, preživljati pa je moral tudi sicer številčno družino in torej zelo veliko delati/slikati, saj njegov prevladujoči naročnik, Cerkev, ni bil ravno dober plačnik. Res je tudi, da med slikarjema nikoli ni prišlo do prijateljskega odnosa. A pripisati to nekakšni Ogrinovi »prihuljenosti«, kot je trdil Mesesnel, je povsem nesprejemljivo. Znano je, da je bil Petkovšek »težak, ošaben, vase zaverovan človek«[10] (tako so menili recimo njegovi stanovski kolegi Jurij Šubic, Ivana Kobilca, Anton Ažbe, Ferdo Vesel), Ogrin pač ne, vsaj če gre verjeti Viktorju Steski, dr. Karlu Dobidi, Janezu Puclju ali ne nazadnje piscu njegovega nekrologa v Slovenskem narodu (»krepka slovenska grča, zgovoren, dovtipen in zabaven do zadnjega in zelo inteligenten, po noši in življenju pa vedno skromen in preprost«).[11] Ni nepomembno niti to, da Petkovšek v nobenem pogledu ni predstavljal Ogrinu konkurence in bi se moral ta zaradi njega počutiti ogroženega, saj je bil Ogrin, kot rečeno, v večji meri vezan na cerkvena naročila,[12] Petkovšek pa je bil v tem oziru tudi zaradi svojega stanu posestnika in finančne neodvisnosti seveda bolj svoboden in v precej boljšem položaju.

Kakorkoli, Rafael Ogrin je tudi nedvoumno dokazal, da njegov oče Simon leta 1890 niti ni bil cenilec Petkovškovih slik: »Ker se še vedno ponavlja dr. Mesesnelova trditev, da se je Petkovškova zapuščina porazgubila, ker jo je slikar Simon Ogrin prenizko ocenil, poudarjam, da je Ogrin cenil Petkovškove slike samo enkrat in sicer 19. maja 1892. Iz zapisnika z dne 27. januarja 1890 pa je razvidno, da se takrat sploh cenile niso. Če je torej Ogrin slike cenil prenizko in so se zaradi tega izgubile, odgovarja pred zgodovino le za 21 del po zapisniku od 19. maja 1892.«[13]

Po tem ekskurzu pa se povrnimo k osnovnemu namenu tega članka, ki ugotavlja, kdo je figura, upodobljena gledajoč skozi zamreženo okno. Zabeležbo Rafaela Ogrina v zvezi s podobo, ki gleda skozi okno, hrani kot rečeno, slikarjev vnuk Rafael Javornik (roj. Oblak; Javornik je bil rojen v Ogrinovi vili leta 1934 in je v njej preživel mladost).[14] Glasi se: »Ob nedeljah je hodila k maši na Vrhniko in počakala na večernice. In pri njem tudi kosila. Je pa zelo rada sedela v ateljeju pri oknu in brala knjigo. In tako jo je oče naslikal«.

Zapis se nanaša na slikarjevo mater Marijo, živečo na Stari Vrhniki, ko je na stara leta obiskovala sina na Vrhniki. Marija se je rodila 21. januarja leta 1811 Simonu in Magdaleni Skubelj (Skubu). V mladosti je doživela težka leta po koncu francoske okupacije, zlasti lakoto 1817. Rada je pripovedovala, kako jo je mati poslala po lonec kislega zelja, pa ga je na poti domov vsega pojedla.[15] S Simonovim očetom Luko Ogrinom sta se poročila 25. junija 1832. Zgodaj je postala vdova, saj je mož umrl že leta 1858. Umrla je stara 87 let leta 1898,[16] kar je torej tudi t. p. q. n. za omenjene trompleje.

Mati Marija je bila v Simonovem življenju zelo pomembna figura. Kot je zapisal Rafael Ogrin, je njegovega očeta kot štiriletnega dečka peljala v frančiškansko cerkev v Ljubljani, kjer je prav takrat svoje večletno freskantsko delo zaključeval Matevž Langus. Leta 1867, ko je Wolf poslikaval vrhniško župnijsko cerkev sv. Pavla, pa ga je jeseni peljala v Ljubljano v uk k podobarju Avguštinu Götzlu, pri katerem je 1870 uspešno končal triletno učno dobo. Med 1872–1875 je bil pomočnik pri Janezu Wolfu, potem je odšel na likovno akademijo v Benetke, med letoma 1877–1879 je bil na dunajski akademiji. Njegov obsežni opus je tri leta pred njegovo smrtjo predstavil v knjigi o slikarstvu v Sloveniji od gotike dalje Viktor Steska,[17] ob 150. obletnici Ogrinovega rojstva pa je izšla monografija Jožeta Suhadolnika, v kateri je povzet zapis Rafaela Ogrina o očetu, ki je izšel v Kroniki leta 1970, ter dodan seznam slikarskih del z reprodukcijami.