OD KOD JE MISEL IN KAKŠNA JE NJENA MOČ

V izrazoslovju, ki ga razume petletnik, bi smeli reči, da misel prihaja iz čiste zavesti. Čista zavest je vse-prežemajoči 'eter', v katerem je potencial vsega. Čista zavest je vesoljna Maternica iz čiste moči. Dokler je 'bodoča' misel še kot potencial v čisti zavesti, nima svoje prepoznavnosti znotraj vsega. Šele ko je zamišljena s strani človeka, dobi potencialno akcijsko moč. Ali bo moč misli rušilna ali ustvarjalna odloča narava misli, ki je ali odtrgana od čiste zavesti in tako kot utrgana cvetlica na kratko še živi, nato izgori sama v sebi, ali pa ostaja povezana z Maternico in živi. Sebičnost in koristoljubne misli so misli, ki so odrezane od Maternice, saj je narava sebičnosti nezdružljiva z naravo čiste zavesti, ki deluje v svoje dobro t.j. v dobro vsega, saj čista zavest je Mati vsega. Bila bi proti sebi, če bi en svoj del ljubila bolj kot drugega. Kadar človek s svojimi mislimi, iz katerih vleče odločitve in dejanja, ne upošteva dobrobiti vsega, ampak le svojo korist, sam sebi jemlje moč, z njo pa izgubo zdravja in na koncu življenja, čeprav bi življenje lahko obdržal. Ali to počne vede ali nevede, ne spremeni ničesar. Življenje je ta Maternica, ki ne more nič proti svobodni volji človeka. Ne glede, kako močno Mati ljubi svojega otroka, mu ne more preprečiti samo-hotene smrti.

Vesoljna Maternica ima svoj nežno valujoč zven podoben neprekinjenemu vibriranju oooo-mmmm-oooo-mmmm. Človek se priključi na ta zven v istem hipu, ko v sebi umolkne in ga preplavi občutje globoke pomiritve. Takrat popkovnica med človekom in Maternico oživi. Ponovna povezava z Virom, človeka napolni z vsebino Vira, saj vir ne more dajati drugega, kot to kar ima t.j. življenjsko moč, mir, jasnost, navdihe za vsesplošno dobre podvige in ustvarjalno moč za njihovo uresničitev. Maternica z njo povezanemu človeku nudi vse, kar potrebuje, lahko ustvarja iz nič ali prenaša v bivanje, kar latinska beseda creare (ustvarjati, kreirati) pomeni. Ostajati povezan z Maternico pomeni v celoti pozabiti nase, kar je daljši izraz za občutje, ki ga poznamo po imenu ljubezen. Novo zemljo bodo naseljevali le preživeli, torej tisti, ki danes znajo živeti ukoreninjeni v Maternici in iz te povezave vleči Njej lastne misli, ideje, navdihe, odločitve in dejanja. Sebičen človek je z gledišča moči, že mrtev. Zakaj bi se utapljali v teminah, ki jih porajajo zamere, sovraštva in sodbe do ljudi, ki so nam storili krivico, če to vemo? Zame je pomembno le to, da ostajam priklopljena in zameram v sebi ne pustim dihati, ne zaradi ljubezni do grdobcev, temveč iz ljubezni do sebe, do življenja v sebi. Na koncu se izkaže, da s takim ravnanjem tudi grdobca ljubimo, saj se v nas ne zgane niti ena slaba ali sovražna misel proti temu človeku, ki je kot duhovna puščica, ki škodi obema, ubije pa tistega, ki jih poraja. Kjer pa ni sebičnih misli, življenje buhti v vsem svojem obilju lepega in zdravega.

Za Društvo Hosta Marjeta Oblak