Pokopališče na Vrhniki je bilo – kot je bil običaj – sprva okoli župnijske cerkve, v 2. polovici 19. stoletja pa so na položnem pobočju južno od nje postavili novo pokopališče, ki ga obdaja obzidje. Ob zidu na zahodni strani stoji odprt mavzolej rodbine Jelovšek-Pollak, zgrajen v obliki neorenesančnega paviljona s kvadratno tlorisno ploskvijo, velikimi arkadnimi odprtinami na treh straneh in trikotnimi strešnimi čeli na vseh štirih fasadah. Štiri dvakapne strehe so krite z bakrom.

Jelovški so sodili med najstarejše in hkrati najuglednejše in najpremožnejše kmečke rodove na Vrhniki. Okoli leta 1700 so ob potoku na Vasi zgradili mogočno hišo, o kateri je Ivan Cankar zapisal, da je »zakleti graščini podobna« (2018. porušena). 

Mavzolej naj bi bil zgrajen po letu 1884 (Sapač), ker je tega leta kot prva med zapisanimi na ploščah umrla Marija Kobal, lahko pa tudi 1887, ko je umrl veleposestnik ter nekaj časa tudi vrhniški župan Ignacij Mark Jellouschek (alias Špehár), ali 1899, ko je umrla njegova žena Marija, roj. Oblak. Kakorkoli, mavzolej je bil postavljen v zadnji četrtini 19. stoletja, v zlati dobi gradnje mavzolejev tako pri nas kot drugje v Evropi. 

Ločne odprtine arhitekture zapira robustna litoželezna ograja, ki je bila najverjetneje izdelana v livarni kneza Auersperga v Dvoru pri Žužemberku (ukinjena 1891); enaka ograja, le z višjimi palicami in stebriči, se je ohranila tudi ob župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Dolnjem Logatcu. Jelovški so bili sorodstveno povezani s pomembno novomeško plemiško družino von Fichtenau, ki je izvirala iz istega vrhniškega rodu. Fichtenaui so bili kot del dolenjske elite v dobrih odnosih z lastniki livarne, knezi Auerspergi, in so jim nekajkrat tudi pomagali iz finančnih zagat, v katere je njihovo litoželezarsko podjetje večkrat zašlo. Sodeč po ohranjenem fotografskem gradivu je bila skoraj enaka tudi litoželezna ograja pred šolskim poslopjem v Senožečah, postavljena 1885.

V notranjščini arhitekture je potlačen kupolast obok, ki ga krasi freska z upodobitvijo treh angelcev na oblakih na modrem zvezdnatem ozadju. Gre za delo domačina Simona Ogrina (1851–1930). Ta se je v tem času (1884) za stalno naselil na Vrhniki in pričel zidati lastno hišo ob Tržaški cesti. Iz osemdesetih let izvira tudi njegova najboljša figuralika, od devetdesetih let dalje je le-te vedno manj in začne prevladovati ornamentika. Med letoma 1906 in 1907 je z dekoracijo oltarnega zaključka in ladje v župnijski cerkvi na Vrhniki dopolnil fresko v prezbiteriju, delo svojega ljubljanskega učitelja Janeza Wolfa iz leta 1867.

Tla so pokrita z opečnimi tlakovci pravokotne oblike iz ene od številnih vrhniških opekarn (najverjetneje kar iz Jelovškove), na sredi grobno odprtino pokriva kamnita plošča z velikim, kamnoseško lepo obdelanim križem, kovinska obročka na koncih pokončnega kraka manjkata.

V spodnjem delu »oltarne« stene je pas iz temno sivkastega kamna, razdeljen na pet pravokotnih polj. Stranski sta prazni, v osrednjih treh so zapisana imena pokojnih, in sicer v prvem:

GABRIJEL JELOVŠEK

*10. 4. 1858 + 4. 12. 1927.

―•―

VALENTINA JELOVŠEK

*14. 2. 1866 + 2. 9. 1954.

―•―

JEAN B. POLLAK

*28. 7. 1880 + 9. 12. 1968

―•―

EMA POLLAK ROJ. JELOVŠEK

*8. 5. 1890 + 9. 2. 1975

FRANC POLLAK

*1916 + 1943

Na drugem:

MARIE KOBAL JELOVŠEK

8. 9. 1856 + 20. 5. 1884.

―•―

JGNACIJ MARKA JELOVŠEK.

*15. 8. 1815 + 30. 7. 1887.

―•―

MARIJA JELOVŠEK

*8. 8. 1834 + 7. 10. 1899.

―•―

NAJ V MIRU POČIVAJO!

Na tretjem:

MAKS JELOVŠEK

*12. 10. 1877. + 2..6. 1903

―•―

FELIKS JELOVŠEK

*15. 5. 1861 + 3. 7. 1904.

―•―

Ignacij Mark Jellouschek (1815–1887) je posestvo po očetu prevzel leta 1850 in hišo »pri Jelovškovih« na Vrhniki ter žago in mlin na levi strani Ljubljanice, na Tojnicah pa je zrasla opekarna (Pivk 2011). Nastopa tudi v romanu Marijana Marolta Zôri, noč vesela! (1956). V pogovoru s farovško Metko pravi: »Znano pa vam bo in kako naj bi vam ne bilo znano, da smo Jelovški najstarejša vrhniška rodovina. Za hrabrost v turških vojskah in za druge velike usluge nas je presvetli cesar – kateri je že bil?, no zdaj se ne spomnim imena – povzdignil v plemiški stan. Jelka, od katere imamo ime, ker so bili vsi jelovi gozdovi naši, se pravi nemški Fichte in zato smo postali plemiči Fichtenaui. Ena veja naše rodbine se je pozneje odselila na Dolenjsko in so še sedaj von Fichtenaui. Moj prapraded pa je ostal na Vrhniki. Na Vrhniki je bilo, kot še danes, največ strojarjev in voznikov in takrat tudi čolnarjev; ti pa niso znali izgovarjati nemškega imena in so nas še naprej klicali Jelovške. Nazadnje so še moji predniki pozabili na vse to in v svoji skromnosti smo spet navadni Jelovški […].« (gl. tudi Preinfalk).

Poročen je bil z Marijo (1834–1899), s katero je imel sinove, Maksa (1877–1903), Karola Marka (1862–1911) in Srečka (Feliks; 1861–1904) ter hčere, Julijo (poročena Ratter), Frančiško in Valentino. Maks je po materi prevzel posestvo, a je mlad umrl, nato je opekarno vodil Karel, ki je leta 1909 dobil naziv c. kr. dvorni založnik, naziv je vklesan tudi na nagrobnem spomeniku, ki stoji takoj desno zraven mavzoleja (naziv je po njegovi smrti podedovala žena Ivana; Pivk 2011). 

Ignacijeva hčerka Valentina pa se je poročila s sorodnikom Gabrijelom Jelovškom. Imela sta tri otroke, Emo, Marijo Gabrijelo in Franca Leona. Ema se je poročila z Jean-Baptistom Pollakom, sinom Jakoba Karla Pollaka, ki je leta 1875 začel s proizvodnjo usnja in je imel tovarni v Kranju in Ljubljani, v času med 1. sv. vojno pa je z dejavnostjo prišel tudi na Vrhniko (Pivk 2005). 

Gabrijel Jelovšek se je rodil leta 1858 na Vrhniki in tam 1927 tudi umrl. V začetku osemdesetih let je bil med ustanovitelji vrhniške Kmetske posojilnice (1881). Ta je med letoma 1903 do 1905 po načrtu češkega arhitekta in stavbenika Karola Holinskega ob Tržaški cesti dala zgraditi stavbo, kjer je danes sedež vrhniške občinske uprave; gradilo je podjetje Tönnies. Leta 1889 je bil Jelovšek izvoljen za vrhniškega župana (odstopil je čez slabi desetletji), 1895 pa za predstavnika kmečkih občin v volilnem okraju Ljubljana-Vrhnika na listi Katoliške narodne stranke, poslanski mandat je imel do leta 1901. Leta 1899 je tudi po njegovi zaslugi na Vrhniko pripeljala železnica. Delniška družba Lokalne železnice Ljubljana-Vrhnika je bila v trgovski register vpisana na Dunaju 4. decembra 1897. Tedanji upravni svet je sestavljalo sedem članom, med njimi: predsednik baron Josip Švegelj (Josef Schwegel), podpredsednik Ivan Hribar,  podjetnik Josef Lenarčič in vrhniški župan Gabrijel Viktor Jelovšek. Leta 1913–1914 je bil v odboru tudi že Jelovškov zet Jean Pollak (Rustja 2003). Leta 1904 je bila zgrajena monumentalna stavba nove ljudske šole (arh. Franz Kaudela) in delovati je začela mlekarska zadruga (obrat zgrajen 1907), v naslednjih letih je bil dokončan vodovod. Za realizacijo vsega omenjenega je bil zaslužen v prvi vrsti župan Jelovšek (Oblak Čarni). Deloval je še v drugih organizacijah in društvih: bil je med ustanovitelji Narodne banke v Ljubljani, Ljubljanske kreditne banke, predsednik Ciril-Metodove družbe, poverjenik Slovenske matice in Vodnikove družbe, predsednik Olepševalnega društva na Vrhniki, soustanovitelj ter odbornik (od 1909 tudi podpredsednik) Društva za pospeševanje obdelovanja Ljubljanskega barja (Verbič).

Še ne star sedemdeset let je umrl leta 1927. Jutro je 7. decembra poročalo: »Včeraj popoldne ob 3. se je vršil na Vrhniki pogreb v nedeljo tako nenadoma umrlega vrhniškega patricija Gabrijela Jelovška. Razen Kotnikovega pač Vrhnika še ni videla takšnega pogreba. Od blizu in daleč so prihiteli prijatelji in znanci, da izkažejo zadnjo čast pokojniku […]«. Po opravljenih obredih je ob odprtem grobu govoril njegov osebni prijatelj, ljubljanski župan Ivan Hribar (gl. tudi Oblak Čarni).

Mavzolej je v precej slabem stanju. Poleg tega, da odpada omet, se je na hrbtni strani odtrgal tudi žleb in voda zamaka in načenja stene. 

Simona Kermavnar

Izbor uporabljenih virov in literature

Simona Kermavnar, Litoželezna ograja pri ž. c. sv. Nikolaja v Dolnjem Logatcu (https://www.mojaobcina.si/logatec/novice/kultura/umetnost/litozelezna-ograja-pri-z-c-sv-nikolaja-v-dolnjem-logatcu.html, objavljeno 6.5.2020); Osmrtnica Ignac Mark Jellouschek, Slovenski narod, 1. 8. 1887 [str. 4]; Pogreb g. Gabrijela Jelovška na Vrhniki, Jutro, 7. 12. 1927, str. 3; Marijan Marolt, Zôri, noč vesela!, Buenos Aires 1956, str. 18–19; France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, passim.; Karol Rustja, Vrhniška lokalna železnica, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 76–96; Marija Oblak Čarni, Gabrijel Jelovšek: vrhniški župan v letih 1889–1908, Vrhniški razgledi, 5, 2004, str. 11–18; Aleksandra Serše, Ob stoletnici vrhniškega vodovoda, Vrhniški razgledi, 5, 2004, str. 73–78; Olga Pivk, Od obrtnih delavnic do Industrije usnja Vrhnika, Vrhniški razgledi, 6, 2005, str. 71–87; Olga Pivk, Vrhniške opekarne, Vrhniški razgledi, 12, 2011, str. 199–211; Miha Preinfalk, Jellouschek pl. Fichtenau, v: Plemiške rodbine na Slovenskem, 18. stoletje: 1, Od Andriolija do Zorna (Zbirka Blagoslovljeni in prekleti, ur. Urška Pipan), Ljubljana 2013, str. 56–72, 220–221; Janko Verbič, Društvo za pospeševanje obdelovanja Ljubljanskega barja, Vrhniški razgledi, 15, 2014, str. 29–41; Igor Sapač (s sodelovanjem Francija Lazarinija), Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 326; Simona Kermavnar, Litoželezna dediščina 2. polovice 19. in prvega desetletja 20. stoletja na Vrhniki in Stari Vrhniki, Vrhniški razgledi, 19, 2020, str. 74–93: 74–75, 82.