Cankarjeva knjižnica je z letošnjim septembrom vstopila v deseto leto delovanja v preurejeni šivalnici Industrije usnja Vrhnika (IUV). V domoznanskem oddelku namenjamo posebno pozornost zbiranju ter raziskovanju tako snovne kot nesnovne dediščine IUV ter usnjarstva nasploh. S tem želimo v spominu Vrhničanov ohraniti to dejavnost kot eno pomembnejših gospodarskih panog v kraju. Za ilustracijo: v drugi polovici 19. stoletja je bilo na Vrhniki kar 16 privatnih strojarn. Usnjarji so bili združeni v bratovščino, na katero nas spominja njihova bandera, ki jo hranimo v knjižnici. Število obratov se je skozi čas spreminjalo; menjali so se lastniki, nekateri so povečali svoje zmogljivosti, drugi so v obdobjih kriz in vojn propadli. Po letu 1945 se je vsa usnjarska dejavnost na vrhniškem združila v IUV. Po več kot 50-ih letih uspešnega delovanja je konec leta 2008 podjetje objavilo stečaj.
Ideja, da v knjižnici predstavimo mojstra Ignaca Jeršinoviča, zadnjega delujočega vrhniškega usnjarja, je zorela kar nekaj časa. Letošnja tema Dnevov evropske kulturne dediščine: Redka in dragocena znanja, spretnosti in poklici pa je bila dodatna spodbuda za realizacijo dogodka. In tako je v četrtek, 28. septembra 2023, v prostorih vrhniške knjižnice zavel konkreten vonj po usnju saj smo v čitalnici razstavili strojene kože in različne usnjene izdelke iz Jeršinovičeve delavnice. Predstavitev z naslovom Usnjarstvo iz roda v rod, Jeršinoviči z Vrhnike, smo pripravili skupaj z Zavodom Ivana Cankarja, Muzejskim društvom Vrhnika, Tehniškim muzejem Slovenije in Muzejem usnjarstva na Slovenskem iz Šoštanja.
Za uvod smo si ogledali dokumentarni film Izdelava krzna, ki ga je v Jeršinovičevi delavnici letos poleti posnela kustosinja Pina Špegel iz Muzeja usnjarstva na Slovenskem. Prisotne je v Grabeljškovi dvorani CKV pozdravil dr. Miran Aplinc, vodja muzeja.
V nadaljevanju je Ignac Jeršinovič (rojen 1958.) predstavil življenje in delo štirih generacij usnjarjev iz njegove družine, ki so kot napredni predstavniki časa v katerem so živeli in delovali, vsak po svoje prispevali tudi k razvoju družbe širše. Konec 19. stoletja je imel ob Hribskem potoku delavnico v kateri so strojili kože že njegov praded Friderik, rojen leta 1856. Usnjarska tradicija v družini je potem prehajala iz roda v rod. Tako je bil Ignac Jeršinovič v stiku z usnjarstvom od malega, saj sta se s to dejavnostjo ukvarjala tako ded Ignac (letnik 1890), kot oče Otmar (letnik 1927). Po zaključenem šolanju na Visoki šoli za šport in pred tem srednji kemijski šoli, je po spletu naključij tudi sam pristal v usnjarski branži. 1982. se je zaposlil v vrhniški usnjarni in tam delal do leta 1995. Takrat je na svojem domu na Opekarski cesti ustanovil lastno podjetje za strojenje kož.
Po izredno zanimivi predstavitvi svojega dela kakor tudi življenja in dela svojih prednikov smo si ogledali še serijo krajših filmov, ki so jih posneli v Tehniškem muzeju Slovenije (TMS) v Bistri leta 2015 in v katerih Ignac Jeršinovič prikazuje posamezne faze obdelovanja – strojenja kož na star, vegetabilni način. Redko in zato še toliko bolj dragoceno usnjarsko znanje, ki ga obvlada mojster Jeršinovič, je zanimivo tudi za strokovnjake, ki se ukvarjajo z raziskovanjem, dokumentiranjem ter varovanjem kulturne - tehnične dediščine. Idejna vodja in koordinatorica projekta je bila kustosinja Milojka Čepon, ki je pred ogledom posnetkov na kratko predstavila stalno razstavo TMS Bohinjci in usnje, ki je na ogled v Godčevi hiši v Bohinjski Bistrici in pri postavitvi katere jim je pomagal tudi Ignac Jeršinovič.
Na osnovi zapisanih spominov ter različnih dokumentih, ki jih hrani Ignac Jeršinovič, pripravljamo o tej zanimivi družini, zapisani usnjarstvu, prispevek za eno od naslednjih številk Vrhniških razgledov.
Nataša Oblak Japelj, Cankarjeva knjižnica Vrhnika
