Drugi petek v oktobru smo se učenci, ki smo leta 1974 zaključili osemletno šolanje na Osnovni šoli Janeza Mraka Vrhnika, po petdesetih letih zopet zbrali pred  »našo šolo«.  Sedanjim generacijam ni razumljivo, kako smo lahko osem let hodili v to šolo, saj menijo, da je  za osemletko premajhna. Še manj razumejo to, da smo od 1. do 4. razreda hodili v šolo popoldan, od 5. do 8. razreda pa dopoldan. V vsakem razredu sta bila dva oddelka, a in b, z izjemo 5. razreda, kjer je bil tudi c. V razredu nas je bilo precej več, kot je današnji normativ. V tistih letih je bilo v šoli tudi hišniško stanovanje, kjer je živela in dan in noč za šolo skrbela hišnica  Mima.  V kleti je bila pa kuhinja z jedilnico, kamor smo hodili na malico. Imeli smo tudi dodatni in dopolnilni pouk, vključili pa smo se lahko v več kot 15 krožkov, ki so jih vodili učitelji.

Z zanimanjem smo si ogledali notranjost lepo urejene šole in se fotografirali pred glavnim vhodom. Izjemno počaščeni smo bili, da so nas s svojo prisotnostjo razveselile učiteljice: Valentina Fefer (razredničarka 4. b), Mateja Grom (razredničarka 8. a in učiteljica telesne vzgoje), Marinka Furlan (biologija in kemija), Stana Umek (glasbeni pouk) in Jožica Rode (slovenski jezik). Srečanje smo nadaljevali v Gostilni pri Kranjcu. Ob tako pomembni obletnici se spodobi, da se srečanje začne s slavnostnim  govorom. Spomnili smo se časov, ko smo iz cicibanov zrastli v pionirje in osvežili spomin na pomen črk v besedi pionir:  pošten, iskren, olikan, neustrašen, iznajdljiv in radodaren.  S temi vrednotami smo bili vzgojeni in še danes živimo z njimi. Tudi na sprejem med mladince in na praznovanje dneva mladosti nismo pozabili. Ker smo bili precej razigrana generacija, smo ugotovili, da smo imeli velikansko srečo, da smo v šolo hodili pred pojavom interneta, tako da o naših neumnostih, razen spominov,  ni nobenih dokazov.

Spomnili smo se tudi sošolcev in učiteljev, ki jih žal ni več med nami.

Zahvalili smo se vsem učiteljem, tistim, ki so prišli in tistim, ki jih iz opravičljivih razlogov ni bilo. Povabili smo namreč vse, ki so nas učili od 1. do 8. razreda. Zahvalili smo se jim za to, da nas niso samo učili, ampak tudi vzgojili. Da so nas vedno, ko smo zašli, usmerili na pravo pot, da so nas naučili, kaj je prav in kaj narobe in tudi to, da sodelovanje prinaša veliko boljše rezultate kot tekmovanje. Povedali smo jim, da jih cenimo in spoštujemo tudi zato, ker so za nas naredili več, kot jim je velevala dolžnost.

Ker na taki obletnici udeleženci že vemo, da leta bežijo ter da si je treba več časa vzet za ljudi in ne toliko za stvari, smo nadaljevali s prijetnim druženjem v naslednji dan, ob glasbi, petju, plesu, dobri hrani in Berzotovi torti. Bilo je tako lepo, da komaj čakamo, da se čez dve leti zopet srečamo. Praznovali bomo  60. obletnico vstopa v osnovno šolo.

Na fotografiji žal nismo vsi, nekateri so namreč malo zamudili.

V imenu organizacijskega odbora: Irena Oblak

Foto: Ina Oblak