Jugoslovanska armada je domovala na Vrhniki od leta 1946. Nastanjena je bila na dveh lokacijah: v vojašnici na Stari Vrhniki je bila oklepna brigada, na Raskovcu je delovala protizračna obramba. V času osamosvajanja se je naprej zganila oklepna brigada, ki je takoj po tistem, ko se je končalo osamosvojitveno slavje v Ljubljani, z enim bataljonom krenila proti Brniku. Preostala dva bataljona z najsodobnejšimi tanki T-84 in podpornimi enotami sta ostala na Vrhniki v krogu vojašnice. V taktičnem smislu sta predstavljala veliko grožnjo, da zavzameta prestolnico, zato je Teritorialna obramba pri bencinski črpalki na Vrhniki in pri Kovinarski (Lidl) v Sinji Gorici postavila cestne barikade. »Da so barikade na pravih mestih je bilo ugotovljeno 2. 7. 1991, ko je poveljstvo oklepne brigade ob 15:45 zahtevalo pomoč letalstva za razbitje obeh barikad,« je v članki v Našem časopisu leta 2007 zapisal vojni veteran Vid Drašček. Nad Vrhniko sta se spustila dva miga, ki sta v nizkem preletu raketirala barikadi, ne glede na bližino bencinske črpalke in ljudi. Štirje občani so bili telesno poškodovani, požar na črpalki so pogasili teritorialci in občani. Zdelo se je, da sta barikadi prebiti in bataljona sta lahko zapustila vojašnico. En bataljon je krenil proti Logatcu, da zavaruje prihod specialcev iz Niša, a se je moral zaradi ovire ustaviti že pri »štirni« na »tankovski cesti«. Medtem so na Cesarskem vrhu postavili oviro iz gradbenih strojev, teritorialci pa so jo minirali in zavarovali. Ko so tanki opravili z oviro pri »štirni«, so z močnim topovskim ognjem poskušali prebiti še barikado na Cesarskem vrhu, a jim ni uspelo. Kolona tankov je bila ustavljena, dva tanka sta bila tudi poškodovana.
Medtem ko se je drugi bataljon trudil na Cesarskem vrhu, je tretji bataljon krenil iz vojašnice proti prestolnici. Čeprav so bile barikade v Sinji Gorici in na Vrhniki raketirane in se je zdelo, da so uničene, so te vendarle upravičile svojo vlogo. Kolona tankov se je morala zaustaviti. Čeprav je poskušala opraviti preboj z topovskim ognjem, ji ni uspelo.

Drugi julij je bil dan, ki je prignal vojno na Vrhniki tako rekoč do skrajnosti. Vrhničani so doživeli pravo vojno z vsem kar ta premore: s tanki in letali. Mednje je zarezala jeza, strah in negotovost. Kljub temu pa so vsi stisnili zobe in družno kjerkoli se je dalo pomagali po svojih močeh. Kot je zapisal Drašček: »Brigadi se je uprla vsa Vrhnika!« Samo predstavljamo si lahko, kaj bi se zgodilo, če bi tankovski bataljon zapeljal v Ljubljano. Bi se zgodovina slovenske osamosvojitve odvila drugače? V luči tega konteksta se lahko vprašamo kako velik je doprinos Vrhnike k obstoju samostojne Slovenije. To pritrjuje tudi najvišje državno odlikovanje Častni znak svobode Republike Slovenije, ki ga je Vrhnika prejela petnajst let po usodnih dogodkih leta 1991.

Zoper pilota, ki je raketiral Vrhniko, je bila leta 1992 podana kazenska ovadba. Pet let kasneje je bilo dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo. Te vrste kaznivih dejanj ne zastarajo.
V spomin na dejanja pred tridesetimi leti se bodo jutri – v petek – predstavniki veteranskih organizacij poklonili pri novih pomnikih (civilni oviri, ki sta leta 1991 zdržali napad JLA) na bencinski črpalki in nasproti Lidla. Kratka slovesnost in druženje bosta ob 14:30 v pomniku v Sinji Gorici.

Gašper Tominc, foto: knjiga »Vrhnika se spominja 1991 – 2011«