Na pot smo se odpravili 25. junija zgodaj zjutraj. V Ankaranu smo še namočili noge v morje, nato pa na noge nataknili planinske čevlje in tako se je začela dolga pot. Prvi dan smo šli mimo Trsta in Sežane, vse do Tomaja, kjer smo prespali na avtobusni postaji. Naslednji dan nas je pot vodila mimo Štanjela skozi Trnovski gozd vse do Koče Edmunda Čibeja na Predmeji, kjer smo tisto noč prespali.
Kar 120 km se je že nabralo v tretjem dnevu, kjer je bila pot bolj ravninska in nas je vodila do Tolminskih korit, tu smo tretji dan spali kar v »hotelu pod zvezdami«. Če je bil tretji dan bolj ravninski, pa se je sedaj začel vzpon, čez planini Strador in Razor, na Komno in vse do Koče pod Bogatinom.
Zadnji dan smo se še povzpeli po prelepi Dolini Triglavskih jezer do Koče na Doliču, od tam pa še zadnji naskok na Triglav. Po 171 km in 9000 višinskih metrih smo slovenskega očaka dosegli malce utrujeni, predvsem pa ponosni nase.
Ne glede na to, da smo pridelali kar nekaj žuljev, bolečih mišic in vneto Ahilovo tetivo, smo se enoglasno odločili, da podvig čez 10 let ponovimo.
Bernard Kolar