Maja sta Območno razvojno partnerstvo Spodnje Savinjske doline in Zbornica zasebnega gospodarstva Žalec v sodelovanju z Razvojno agencijo Savinja podelila priznanja in nagrade najboljšim inovatorjem Spodnje Savinjske doline v preteklem letu. Za enajst inovacij, od tega sedem skupinskih, je zaslužnih devetnajst inovatorjev. Med njimi je tudi naš občan in tokratni intervjuvanec Janko Reberšek. Skupaj s sodelavci je bil nagrajen za kar dve inovaciji. 

Ste že v rani mladosti naštudirali kakšno izboljšavo, ki bi vam olajšala delo doma?

Izhajam iz kmečkega okolja, kjer je bilo vse usmerjeno v to, kako nekaj narediti lažje, da ne bi bilo potrebno z rokami. Oče je bil pravi specialist. Raje je dve uri razmišljal, da je potem v pol ure naredil kakor obratno. Tega se navzameš. Navdušil sem se kasneje med študijem. Nekih izvirnih idej v mladosti nisem imel, zanimal me je predvsem šport. Po drugi strani se mi zdi, da je prezgodaj, ko se moraš pri petnajstih letih odločiti za življenjski poklic, ker takrat o njem premalo veš. Poanta mladostne odločitve je, da ko se enkrat odločiš za smer, da »grizeš« in spelješ  zastavljeno pot do konca. Ne smeš ostati na pol poti. Seveda so možne kasnejše preusmeritve poklicne poti.  A vrniva se k izboljšavam …

Gotovo imate kakšen primer.

Nič posebnega. Morda omenim samo zgodbo z nakladalko za seno. Vem, da se je ena serija samonakladalnih prikolic SIP-u »ponesrečila« in ravno ta tip prikolice smo kupili. Ko smo jo povsem napolnili, je nismo mogli odpreti. Kaj narediti? Po začetni jezi sva z očetom novo samonakladalno prikolico doma predelala in zadevo rešila v uporabnem smislu. Kasneje sva ugotovila, da je proizvajalec serijsko napako odpravil na povsem enak način. Drugi primer je prikolica za prevoz živine. Te prikolice so imele vrata samo zadaj. Z očetom sva jo naredila tako, da je žival »vstopila« zadaj in »izstopila« s strani. Danes so vse po tem sistemu. Bila je med prvimi, če ne prva tu naokoli. V celoti sva jo izdelala doma.

Kaj ste študirali?

Po srednji strojni tehnični šoli sem se vpisal na strojno fakulteto oz. takrat višjo tehnično šolo v Mariboru. Najprej sem zaključil prvo stopnjo. Ker sem redno študiral in izpolnjeval pogoje, sem lahko takoj nadaljeval na drugi stopnji. Kot SIP-ov štipendist sem se na sugestijo delodajalca odločil za zaposlitev, čeprav sem imel osebno željo in vse pogoje za vpis magisterija strojništva. Pustil sem se prepričati besedam: »Saj boš študiral ob delu.« A do želenega vpisa nikoli ni prišlo. Ustvariš si družino, eksistenca, delovne obveznosti … In osebni interes počaka.

Doma so vas podpirali?

Ja, to moram poudariti. Za študij moraš imeti možnosti in smo jih tudi imeli, vse ostalo so osebni interes in ambicije. Da nekdo vztraja pri razmeroma napornem in zahtevnem študiju ali tudi raziskovanju, mora biti tak tip človeka, morajo ga zanimati vzroki in posledice.

Ste že kot študent imeli željo delati v razvoju?

Ne. Nisem študiral konstrukcije, ampak proizvodno strojništvo. To pomeni proizvodno tehnologijo. Zaposlitev, od katere živim, ni bila  odvisna samo od osebnega interesa, ampak tudi od potreb na trgu dela. In kot SIP-ov štipendist sem pristal v razvoju nekmetijskega programa. Vesel sem, da je bilo tako, tu sem se našel. Res je pa, da je strojniški poklic izhodišče za početi marsikaj, da ti širino in način logičnega razmišljanja. Kot pripravnik sem pričel delati v razvoju nekmetijskega dela. Ogromno sem dodatno študiral in se izobraževal, še danes mi je študij izziv, težava so samo jeziki – tu ni posebnega interesa, kljub zavedanju o pomembnosti znanja jezikov. Z znanjem jezikov bi zmagal in vprašanje, kje bi bil danes. Z izobraževanjem in usposabljanjem kakor tudi z vsakim uspešno izpeljanim  projektom sem dobil izkušnje in kompetence »razvojnika«. Vprašanje, če bi v tehnologiji tako dolgo vztrajal, a verjetno bi, ker mi vse postane izziv.

Kako je potekala vaša poklicna pot? Začeli ste v SIP-u.

V SIP-u sem na istem stolu, če tako rečem, sedel 24 let. Delodajalca sem vmes zamenjal štirikrat. V prehodnem obdobju smo se iz SIP-a prestrukturirali v hčerinsko družbo SIP Mobil. Takšnih prestrukturiranj je bilo še kar nekaj, dokler nas niso prodali in smo se dokončno razšli. Nato sem se zaposlil v Dat-Conu.

Že v SIP Mobilu ste prejeli priznanje za inovacijo.

Večina ljudi pozna SIP samo skozi kmetijsko mehanizacijo, a nikdar nisem sodeloval pri razvoju kmetijskega stroja. Sodeloval pa sem pri razvoju tehnologije izdelave kmetijskih strojev. SIP je imel dve hčerinski firmi,  SIP Sico in SIP Mobil. Prva še obstaja in je uspešna na samostojni poslovni poti, SIP Mobil, kjer sem bil zaposlen, se je preimenoval v Emo-tech in je v zapiranju oz. vegetaciji v poslovnem smislu. V Emo-techu smo proizvajali orodja, tehnološko opremo, robotske varilne priprave, manipulacijsko tehniko in namensko tehnološko opremo. Prav iz projekta tehnološke opreme sem prejel priznanje za inovacijo.

To je zanimivo. Človek bi pričakoval, da bi vas zanimala nadgradnja poznanih stvari.

S kmetijsko mehanizacijo sem delal doma – ta mi ni bila izziv. Izziv mi je bila avtomatizacija - bistveno več sem se naučil in tudi širina je bistveno večja. Mi smo razvijali tehnološko opremo za podporo ostalim proizvodom, npr. tehnološke linije za izdelavo avtomobilskih plaščev za Savo ali linijo za oblikovanje cestnih odbojnikov za Liko Liboje. V teh projektih je bilo zajeto vse, kar strojegradnja premore. Na primer kontinuiran tehnološki postopek proizvodnje cestnih odbojnikov: pločevina se odvija, preoblikuje, razreže, luknja in zloži brez posredovanja človeka.

Torej ste delali predvsem po naročilu?

Vse proizvode smo delali po naročilu, medtem ko v Dat-Conu razvijamo specialne proizvode za večkratno uporabo oz. vgradnjo - za serijsko proizvodnjo. V Emo-techu smo razvijali manipulacijsko opremo, robotsko opremo … Saj nismo bili edini na slovenskem trgu, srečevali smo se s konkurenco. Kupca smo morali prepričati s tehnološko rešitvijo in ceno. Na prvih pogovorih je bila v glavi samo približna ideja, kako narediti oz. izpeljati projekt. Ko smo dobili naročilo, se je začela druga plat zgodbe, saj smo morali projekt izvesti  v časovnem in stroškovnem okviru.  SIP je bil prvi v Sloveniji, ki je hardversko naredil kartezičnega robota za paletizacijo embaliranih Knorr proizvodov v Kolinski Ljubljana. Vesel sem, ker sem bil del te ekipe. Prvega kartezičnega robota z našim delovnim imenom KIKLOP so kasneje v Kolinski poimenovali »Štefko«, po Štefki Kučan. Projekt je bil uspešno realiziran s sodelovanjem Instituta Jožef Stefan. Mi smo naredili hardverski del, torej tisto, kar se vidi. Pamet, regulacijo in upravljanje robota so razvili na inštitutu. Oboji smo se učili. Mislim, da je bilo leta 1992. Res sem imel srečo, ker je bil SIP takrat tehnološko zelo napreden in tudi kadrovskega potenciala je bilo dovolj, volje po dokazovanju pa tudi ni manjkalo. Že kot študentom so nam  svetovali, če želimo videti CNC-obdelavo, moramo na ogled v SIP.

Razvijanje novosti je timsko delo.

Ja, to delo je vedno interdisciplinarno, od »softverašev«, elektronikov, strojnikov, včasih je vključen še oblikovalec. To ni strogo strojniška zadeva. Če povem povsem odkrito, strojnik nikdar ne more sam narediti projekta, mora priti do kresanja idej. Danes ima vsaka naprava nekaj elektronike in podobno. Pri vseh projektih, ki sem jih delal, sem najprej z napravo poskusil delati sam. Da sem videl, to se mi je posrečilo, to pa je okorno. Mi smo delali pomagala, manipulatorje, namenjene fizični razbremenitvi uporabnika. Če je bila zadeva okorna, je vsak raje naredil na roke. Naj omenim primer, ko smo v SIP-u za Gorenje razvijali manipulacijo za kompresor za hladilnik. Kompresor ima šest, sedem kilogramov. Vsak ga brez težav prestavi. Poanta je v tem, da je na delovnik ženska pretovorila šest, sedem ton kompresorjev. In to vsak dan, 250 dni na leto. Človek se vpraša, če hrbtenica zdrži. Mi smo razvijali take stvari za razbremenitev človeka. Osnovno idejo pa lahko da tudi uporabnik. Nikoli ne bom pozabil pokojnega Vojka Ocvirka. On je po svoji ideji izdelal trgalnik za hmelj, kasneje ga je SIP »kopiral« in nadgradil ter tudi končno tržil – pota razvoja proizvoda so lahko povsem različna.

Opišite LARSU – linijo avtomatskega rezalnega sistema za umivalnike, za katerega ste leta 2001 dobili bronasto priznanje Regionalne gospodarske zbornice Celje.

Umivalniki so danes pretežno iz umetne mase. Osnova je cenejša verzija, v bistvu mleti kamen z vezjo, ki se vlije v kalup. Ulitki iz umetne mase pa imajo tehnološke dodatke za obdelavo. Da  umivalnik sede na pohištvo, mora biti s spodnje strani raven (obdelan), zato ga je potrebno obrezati, zvrtati luknjo za pipo in sifon … Bilo je 80-100 variant teh umivalnikov – od levega, desnega, pipa zadaj, na strani, prečna luknja za sifon ... LARSU je avtomatska celica za obdelavo umivalnikov brez posredovanja delavca, ki vključuje manipulacijska robota s specialnima vakuumskima prijemaloma, dvema CNC-obdelovalnima strojema (obrezovalna žaga in vrtalni stroj), CNC-pozicionirno napravo ter avtomatskim transportom dovoda in odvoda obdelovancev, vključno z vso periferijo (zaščita prostora, odsesavanje, odpiranje vrat, varnostne funkcije …). Celica deluje avtomatsko v mešanem režimu. Preko črtne kode se prečita tip umivalnika in avtomatsko se naložijo vsi programi za prijem in obdelavo umivalnika, vključno s transportom in z varovalnimi funkcijami. To je bil moj življenjski projekt, na katerega sem najbolj ponosen. V enem letu sem opravil za dve leti ur. Ni bilo vprašanj glede časa in napora. Je pa »trpela« moja družina, ker sem delal dve izmeni hkrati, sobote, nedelje … To bi bil moj spomenik v SIP-u, če ga ne bi uspešno realizirali v podjetju Gorenje Notranja oprema. Tega nisem hotel – »spomenika, vrednega 1,5 milijona mark«. Vsi so gledali, ali bomo v SIP Mobilu to speljali ali ne. Hvala bogu je v tehničnem smislu projekt uspešno delal. Deset let v Gorenju, mislim, da so ga zdaj prestavili v Srbijo. Finančno je bil to za firmo polom (pustimo neprijetno finančno ozadje projekta zaradi nespretnosti soudeležencev projekta), v tehničnem pogledu pa so rekli: »Kapo dol za izvedbo projekta.«

Koliko časa ste že v Dat-Conu?

Od leta 2011, zdaj bo sedem let.

Kakšno podjetje je Dat-Con?

Dat-Con je razvojno in proizvodno podjetje. Zelo sem vesel, da sem imel srečo in prišel v to podjetje. Nekdo, ki ima voljo, željo nekaj narediti, mora imeti tudi priložnost in v Dat-Conu je ta priložnost. Dat-Con je zelo razvojno naravnano podjetje – vložki v razvoj in širitev trga so zelo veliki. Vse projekte oz. razvoj mora nekdo plačati. Težko to naredi posameznik ali manjša skupina ljudi. Le če ima nekdo res močno voljo in vizijo, to izpelje, ne glede na sredstva. Obstajajo tudi kickstarterji, ki pomagajo izpeljati zares dobre ideje, npr. chipolo, ki se je nekaj časa proizvajal v Dat-Conu.

Je slovensko?

Dat-Con je sedaj v solastništvu s tujim podjetjem. Večinski lastnik je iz tujine, a pušča podjetju samostojno pot. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1992. Zraslo je iz garažnega podjetja. Iz enostavne proizvodnje in prodaje komponent se je razvilo v podjetje, ki dela zelo zahtevne integracije za nadzorne sisteme.

Koliko vas je zaposlenih?

Približno 60. Dat-Con prerašča iz malega v srednje veliko podjetje. Strokovnjaki pri nas najdejo prostor. Ima pa vsak, tudi sam sem imel, preizkusno dobo, da se ugotovi, ali smo »en za drugega«. Pri timskem delu je pomembno tudi ujemanje med sodelavci.

Katero funkcijo opravljate?

Sem razvojni konstruktor na strojnem področju. To v majhnem podjetju niti ni pomembno, ko vsak za vsakega ve, kaj dela. Če je potrebno, vsi delamo vse (izjemoma).

Letos ste med dobitniki kar dveh nagrad za inovacije v Spodnji Savinjski dolini, četrte in pete, za termično kamero serije CLRT in rotacijsko nagibni zglob TWISTER. Opišite na kratko napravi.

Termična kamera je namenjena vojaško-civilnim aplikacijam. Za opazovanje ponoči ali v megli, ko je vidljivost mala ali nična. Podobne kamere imajo vse mobilne policijske postaje za nadzor mej, v vojski in tudi drugih aplikacijah. Namenjena je opazovanju ljudi, vozil, nadzoru stavb ...  Osnovni princip je ta, da vsaka stvar oddaja neko valovanje, infra toploto oz. IR svetlobo, ki je v nevidnem spektru, a je prodornejša (prodira tudi skozi meglo). Kamera ima temperaturni senzor, ki to valovanje oz. IR-svetlobo zazna. Nastane termična slika, ki se z ustreznim softverom transformira nazaj v vidno sliko na monitorju. Od jakosti oddajanja toplotnih valov oz. IR-svetlobe je odvisna razdalja opazovanja. Človeka lahko vidimo ponoči na pet, sedem kilometrov. Dražji so sistemi, večja je razdalja opazovanja in obratno. So pa tudi ceneni primerki, namenjeni zaznavanju oseb ali živali do petsto, osemsto metrov. Če helikopter preletava gozd, v katerem je človek, le-ta na vidni sliki termične kamere kar »ven pade«. Vse je temno, človek pa izstopa.

Kaj pa živali?

Tudi. Cenejše kamere imajo celo lovci, vendar je to pri nas prepovedano. Te termične kamere zaznajo bližnje objekte oz. vse, kar oddaja toploto, a je občutljivost bistveno slabša, to izvira iz drugačnega principa delovanja.

Kaj je TWISTER?

TWISTER je namenjen usmerjanju radarjev na določeno opazovalno točko oz. območje skeniranja. Nadzorni varovalni sistemi, npr. vojska, policija itd., imajo  tudi sistem za zaznavanje premikajočih se ciljev. Radar se postavi na opazovalno točko in v kotu 90° posname vse, kar se premika. Poenostavljeno, vsi premikajoči se cilji  se pretvorijo v različne odbojne signale, ki se na monitorju odražajo kot matrika premikajočih se ciljev. To je možno aplicirati tudi na digitalni zemljevid z zemeljskimi koordinatami. Tako lahko na monitorju opazujemo vse premikajoče se cilje po celotnem azimutu. To seveda razvijajo naši »softveraši«, to ni strojniški del.

Kdo prijavi inovacije, podjetje ali izumitelji?

Ne, podjetje podpira prijavo, prijavimo se sami.

V kakšnem smislu vas podpirajo? Finančno?

Razvoj je naše delo, za katerega dobimo plačo. Pridobljena priznanja in nagrade pa pomenijo afirmacijo firme in njeno prepoznavnost. Mi smo zavezani varovanju informacij po standardu ISO 27001, da lahko delamo s carino, ministrstvom za notranje zadeve, DARS-om ...  Varovanje notranjih informacij na ravni podjetja bi načeloma lahko prepovedovalo prijavo, a podjetje to dopušča, ker ta prijava ne razkriva tehničnih značilnosti proizvoda.

Kako je z zaščito inovacij?

Trenutne inovacije ne bomo patentirali, kar je povezano s stroški na eni strani, na drugi strani pa tudi patent ne varuje vsega oz. v vseh državah. Vedno so možni obvodi, oceniti je potrebno smiselnost glede na tržni potencial. Recimo, ko smo v SIP-u razvijali LARSU za Gorenje, ta projekt smo naredili le enkrat in tega nima smisla patentirati. Proizvajalci umivalnikov s podobno tehnologijo so na svetu trije, štirje in še ti nimajo vsi enake tehnologije.

Kaj vsebuje prijava na razpis za inovacije?

Eno je tehnična predstavitev, nato komercialno-tržna predstavitev. Tehnično: katere so prednosti naprave, ali je zadeva že razvita na svetovnem trgu … Letos smo se prijavili s tremi projekti. Eden ni prišel v ožji izbor, po moje zaradi komercialne zanimivosti. Razvit je bil za namenskega kupca in je bila širša narava uporabe vprašljiva.

Nagrada je bila finančna. Ste si jo razdelili?

Ja, nagrada se vedno deli, če je rezultat timskega dela, kar je v večini primerov. Nekorektno bi bilo, da bi si nagrado lastil samo eden. Razdeli se med vse udeležence projekta.

Se lahko na natečaj prijavijo samo strokovnjaki ali tudi posamezniki, ki morda nimajo visoke izobrazbe in jim je to hobi?

Na natečaj se lahko enakovredno  prijavijo vsi, tudi posamezniki, neodvisno od izobrazbe in smeri oz. branže, vse enakovredno obravnavajo po enakih kriterijih. Res pa je, da sta konkurenca in nivo vse višja. Samo z nekimi izboljšavami ne prideš zraven.

Nagrajene inovacije so bile ocenjene z minimalnimi razlikami. Se je komisija strokovno gledano pravilno odločila?

Ko sem gledal tiste stotinke, sem o tem veliko razmišljal. Razen enega nagrajenega predloga sem vse videl v živo. Tudi prvonagrajenega, SIP-ovega. Ko sem jih videl, sem si rekel: »O, lepe stvari.« To so povsem novi proizvodi. Gotovo je bila odločitev prava. Gledajo tudi, kaj proizvod pomeni na svetovnem trgu. Termična kamera tam že obstaja. Mi smo jo res razvili in kot proizvod ima veliko dodano vrednost. Ta »kos aluminija z notranjostjo« ima vrednost ene hiše. Prva nagrada je šla v prave roke, ker SIP-ov proizvod, 15-metrski kosilnik, pomeni preboj v svetovnem merilu – takih strojev trenutno na trgu ni. Ne da jih hvalim, hočem povedati, da se je komisija prav odločila. Je pa težko sprejemati odločitve – če so argumentirane, ni težav. Če bi se moral sam odločiti in ocenjevati, bi bila trda. Vedno si navdušen nad tistim, česar ne poznaš. Po pogovoru z direktorjem agencije se mi zdi prav, da ni rangiranja, kot je v svetovnem pokalu – zlato, srebro … Sistem se mi zdi v redu, če bi bile razlike večje, bi bilo delo še težje. Absolutno pravilne odločitve pa tako ni.

Je nagrada na območnem nivoju pogoj za prijavo na regionalni, državni nivo ali je možna neposredna kandidatura?

Ne, mislim da ni pogojev za prijave na različne nivoje, le prehodnost je bistveno zahtevnejša, ker je konkurenca še večja. Sam sem na območnem nivoju sodeloval drugič, tokrat na prigovarjanje sodelavca. Na višje nivoje se še nisem prijavil. Imam preveč obveznosti, za tja pa je treba projekt dodelati do podrobnosti.

Vaše podjetje bo zdaj ta proizvoda tržilo. Omenili ste enormne stroške inovacije. V kolikem času se bo strošek povrnil?

Firma se večinoma odloči za razvoj projekta na podlagi tega, da je prvi naročnik že sofinancer in tudi glede na oceno tržnega potenciala, ki povrne vložek razvoja. Razvoj »z nule«, kot rečemo, je zelo drag. Še preden gremo v projekt, preštudiramo izvedljivost in vire (kadrovske resurse, finančne vire), lastno dodano vrednost, časovne okvire, ne nazadnje koga vključiti, da bo projekt uspel. Ko projekt dobimo, začnemo z razvojem in nato realizacijo ter testiranjem proizvoda. Potem produkt tržimo. Najslabše je z enkratnimi projekti, ki so res dragi. Včasih ne veš, kakšen bo izplen, riziko je velik. Večinoma uspe, razvijemo proizvod, ki se uspešno plasira na trg – naš trg je svetovni trg, ki je zelo zahteven in so veliki cenovni pritiski. A to je tisto, kar imenujemo poslovna priložnost. Stroški razvoja se pri specialni opremi povrnejo prej kot pri proizvodih splošne potrošnje, tudi količine so manjše.

Koliko vam osebno pomeni nagrada?

Pred leti sem dobil za LARSU bronasto priznanje, tokrat je bil tudi finančni učinek. Meni osebno največ pomeni, da stvar funkcionira. Tako imaš osebno zadoščenje, da ti je uspelo.

Verjetno imate tudi doma en kup pripomočkov, s katerimi si olajšate delo in so vaš izum?

Ne, nič. V službi sem po devet, deset ur. Domov hodim po peti uri. Ostane mi vikend. Prav prija mi fizično delo. Vse delam ročno, ker med puljenjem plevela, košnjo ali pobiranjem kamenja so možgani res »na off«. V službi morajo možgani ves čas delati.

Kaj vas še sprošča? S čim najraje prezračite možgane?

Zdaj imamo vnuka, zdaj se crkljamo. To je najlepše.

V kraju vas poznamo kot bivšega predsednika kulturnega društva.

To mi je bil izziv. Ko sem prevzel funkcijo, sem se je lotil zelo resno. Društvo še spremljam, nisem pa več aktivno vključen. Če se za nekaj odločim, delam zares, polovičar nisem. V funkcijo predsednika so me malo prepričali, malo je bil izziv. Po štirih letih sem videl, da je to garanje. Ob službi mi je začelo zmanjkovati časa, zato nisem podaljšal mandata, čeprav so mi ponudili. Nekaj časa sem še bil v upravnem odboru, a to je bila precejšnja razbremenitev. Predsednik društva zame ni obstranska dejavnost, moraš biti aktiven in razmišljati o prihodnosti. Kot zanimivost naj povem, da je takrat Dat-Con nameščal ozvočenje v kulturnem domu. Dat-Con med drugim montira in prodaja avdio in vizualno opremo. Niti slučajno si nisem predstavljal, da bom kdaj delal v tem podjetju.

Ste včlanjeni še v katero društvo?

Ne, nimam časa. Posvetim se tistemu, kar me res veseli. Berem, skušam ohraniti znanje, zanimajo me statika, mehanika, dinamika ter naravoslovne zadeve – matematika, fizika. Še danes tu in tam koga inštruiram, predvsem iz osebnega razloga, da ohranjam znanje. Matematika mi je res v veselje.

Omenjate inštrukcije,  zaključiva s sporočilom mladim.

Mladim bi predlagal, da se odločijo za naravoslovje. Ko gledam situacijo v politiki … Reši nas lahko samo znanje in védenje, da sami zmoremo in znamo. Samo znanje je pomembno. Za strokovnjake se vedno najde mesto. Mora biti nekdo, ki vleče, ne glede na gospodarsko panogo, tudi v politiki. Seveda mora biti tudi podpora za realizacijo. Dobri projekti nastanejo vedno v uglašenem timu. Vsak v timu je pomemben. Če eden zataji, ni uspeha. Veriga je toliko močna, kot je močan najšibkejši člen.

 
Tanja Goropevšek