Rojen v kmečki družini je ob bratu in sestri rasel ob vernih starših, kjer ni manjkalo molitve, ob nedeljah pa je bilo vsem jasno, da se gre k maši. Vicman je že kot ministrant doživljal goreče verovanje vernikov, ki so prihajali v njihovo romarsko cerkev, posvečeno Mariji Pomočnici. Ob tem je začutil klic za poklic duhovnika. »Precej vpliva je imel tudi takratni puščavski župnik, Jože Tovšak, goreč dušni pastir, ki je kot pesnik koval verze in kakšno pesem tudi uglasbil. Tako sem se konec osnovne šole odločil, da šolanje nadaljujem na gimnaziji v Mariboru,« je povedal Vicman, ki se je takrat preselil v malo semenišče, kot se je reklo njihovemu internatu, kamor so se naselili dijaki z željo po duhovniškem poklicu. Kot se spominja Vicman, se je bilo v času njegovega šolanja po eni strani laže odločiti zanj in v njem vztrajati zaradi širšega kroga istomislečih, po drugi strani pa je bila ta odločitev težka. Takrat je vladal čas socializma, ki ni bil naklonjen krščanstvu in izkazovanju vere: »Že kmečki stan je bil zaničevan, kar se dogaja včasih tudi danes, tako so takrat tudi Cerkev in vero prikazovali kot nekaj negativnega.« Tri leta študija teologije je naredil v Ljubljani, preostala leta pa v novem oddelku v Mariboru, ki so ga ustanovili zaradi prostorske stiske v prestolnici. Za današnje čase nepredstavljiva situacija.

Duhovnik prenavlja in obnavlja

Po posvetitvi je ob vikendih kot nedeljski kaplan, kot so jih imenovali, pomagal na župniji Nova Cerkev: »Tukaj je bil že starejši duhovnik. Po enem letu kaplanovanja so me imenovali za stalnega kaplana. Takrat je bila vera še bolj prisotna, veliko je bilo spovedovanja, dela z mladimi, verouka,« se spominja jubilant. Vicman je še šest let opravljal službo kaplana, po nenadni smrti župnika Alojza Žolnirja pa je postal župnik. Glavni del duhovniškega poklica je zagotovo duhovno vodstvo in evangelizacija ljudstva. Po drugi strani pa delo župnika obsega tudi gospodarsko plat in skrb za fizično podobo župnijske cerkve ter drugih sakralnih objektov. »Ponosni smo lahko, kaj vse smo postorili. Včasih gledamo na to kot na neko vzporedno stvar. Imajo pa gospodarske dejavnosti vpliv tudi na duhovno življenje. Razne akcije in obnove so povezale župljane. Tako so doživeli veliko lepega in tudi zavedanje, da so naredili nekaj lepega,« je povedal Vicman, ki se s ponosom spominja na obnovo cerkve od zvonika do temeljev. Med prvimi potezami so obnovili tudi orgle, ki so bile že skoraj za odpis.

Vodenje župnije z bogato preteklostjo in sedanjostjo

Vicman je poudaril, da smo premalokrat ponosni tudi na to, da je v Novi Cerkvi v svetništvo rasel blaženi Anton Martin Slomšek, ki je nagovoril veliko ljudi. V času svojega delovanja pa je tudi Vicman nagovoril marsikoga. Z veseljem spremlja razne skupine, ki so se ustanovile v župniji, kot so biblična, molitvena, kar tri zakonske skupine, animatorje, ministrante in še kaj bi se našlo. V teh skupinah se ljudje najdejo in lahko tudi na ta način živijo vero. Veliko župljanov, predvsem mladih, se je našlo v pevskih zborih. »V teh skupinah skupaj rastemo, tudi jaz z njimi. To so plemeniti ljudje, ki ti povedo, da dan začnejo s svetim pismom in z molitvijo. To te mora malo navdušiti, da še sam narediš kaj na sebi. Ljudje to drugače sprejmejo, če imajo zgled od vrstnika, kot če samo jaz pridigam,« je še poudaril Vicman. Z veseljem se skupaj s starejšimi župljani spominja, kako so večkrat z mladimi odšli peš iz Vitanja, preko Rogle in Lovrenških jezer do Vicmanove rojstne župnije. Vmes so imeli tudi mašo v naravi.

 Osebni jubilej, ki ga praznuje cela župnija

Kot pari obhajajo obletnice, je gotovo tudi za duhovnike pomembno, da z obletnicami obeležijo svojo poroko s Cerkvijo. »Mogoče bolj kot nam osebno to veliko pomeni ljudem, da se poveselijo, da začutijo potrebo po duhovniku. Ob takih dogodkih poudarimo tudi, kaj duhovnik počne. Moj profesor Janez Janžekovič je ob svoji zlati maši povedal, da je vsaka maša zlata maša. To želim tudi sam, da vsak sprejme, da je vsaka maša nekaj velikega,« je še poudaril Vicman.

Tekst in foto: Klara Podergajs