Bilo je dolgo vroče poletje polno raznih prireditev, dogodkov na cerkvenem in posvetnem področju v naši občini. Na mnogih prireditvah in dogodkih si tudi ti sodeloval spoštovani Franci ali kot obiskovalec, največkrat pa  tudi kot pevec  in tudi recitator od praznovanju Dneva državnosti pri Svetem Tomažu. In bila je nedelja, 24.8. 2024, ko smo praznovali cerkveni farni praznik – Jernejevo. Bilo je slovesno, saj  je naš domačin Jože Špes daroval v župnijski cerkvi zlato mašo – 50 let duhovništva. Veliko nas je bilo  in smo v Jernejevem domu preživeli lep dan in druženje. Ti si kot  že tisočkrat sodeloval kot pevec v mešanem cerkvenem zboru in na zaključku je sledilo tudi pospravljanje po kosilu, kjer si tudi z veseljem pomagal. Ob zaključku tega lepega dne, sva si izmenjala nekaj besed z načrti za vnaprej in sva oba ugotovila, da gremo lahko sedaj na jesen, upokojenci  na zasluženi dopust.  Ta mladi so se vrnili z dopustov, vnuki so v šoli ali vrtcu – končno pa je bližajoča jesen odprla poti tudi za nas, ki smo v tretjem življenjskem obdobju. Z dobro voljo in smehom smo se razšli. Brez najmanjšega pomisleka in slutnje, da je bil ta kratek in iskriv pogovor – tudi najin zadnji.

Daleč od doma ob božanju pozno poletnih žarkov in še toplega morja, prejmeva z možem sporočilo, da je Franci v bolnišnici in da ni nič kaj dobro. Nemogoče, zakaj, kaj se mu je zgodilo? Saj mu ni bilo nikoli nič. Še v začetku septembra je naredil plan za Moški pevski zbor za delo v jeseni.  Odpraviva se v Vepric – božjepotno središče na prostem, nad Makarsko in moliva; Moliva v tišini  za Francija s katerim smo bili v mesecu aprilu v letu 2023 tukaj, ko smo se vračali iz lepega romanja iz Medjugorja, katerega je vodil Franci. Potem je šlo vse tako hitro. Nič kaj obetajoče informacije, pa vendar smo vedeli, da se boš boril in v sobotnem jutru novica, da je tvoje plemenito srce prenehalo biti. Ali ni to pomota, smo se spraševali, ali je to mogoče…. pa še včeraj si bil poln optimizma in volje. Bila je resnica. Dragi Franci. Odšel si brez pozdrava, brez slovesa.

Ko še kot mnogi drugi odrinjam misli, da te ni več, ko si postavljamo nešteta  vprašanja, ne najdemo odgovora. Še tako poln življenja, načrtov, aktivnosti si v začetem 73. letu starosti, imel še pred sabo.

Nehote se mi utrinjajo spomini, ki si jih pustil. Zato mi naj bralci ne zamerijo, da jih delim nekaj z vami. Najino poznanstvo sega že več kot 45 let nazaj. Delo v Kulturnem društvu »France Prešeren« Vojnik. Kako številčne so bile prireditve v starem kulturnem domu, ki smo ga z prostovoljnim delom urejali. Koliko volje in veselja smo delili ob raznih dogodkih in prireditvah. Skupaj smo bili žalostni in veseli. Uživali smo ob pripravljanju scenarijev za recitale, skupaj igrali v dramskih igrah in komedijah, skupaj sprejemali nešteto skupin, ansamblov, organizirali srečanja malih vokalnih skupin, pevskih zborov…. In ti dragi Franci si bil v Kulturnem društvu vedno gonilna sila. Organizator, administrativni delavec, moderator, tudi režiser.  

Neprecenljivo delo si opravljal za Moški pevski zbor - predsednik, ki misli na vse  in si še, nekaj dni pred tvojim slovesom, pripravljal in razmišljal o bližajoči se 90.  letnici zbora.  

Nisi se bal izobraževanja in tako imenovanega vseživljenjskega učenja, zato je tvoje delo zaznamovalo tudi turistično vodenje in delo turističnega vodnika. S kakšno vnemo in žarom si popeljal in razkazoval svet in domovino na tisoče in tisoče potnikom, izletnikom, romarjem.

Nepozabna bodo ostala v srcu in hvaležnem spominu naša romanja, ki  sva jih skupaj pripravljala: Lurd, Rim, Medjugorje, Dubrovnik, Mostar…. In v letošnjem letu še izlet v Banja Luko. Pa toliko si nam znal povedati, opisati, predstaviti na zanimiv in iskriv način. Franci, nikoli več ne bova skupaj pripravljala izletov in romanj… tudi jaz sem že imela načrte za naše skupne poti, pa vendar si bil ti v božjem načrtu.

Še danes se spominjam tvojih besed, ko si mi dejal, da sem te zopet nekam »porinila in ti dala zadolžitve«, ko si se vključil kot šofer prostovoljec v projekt Prostofer v naši občini. Z zavzetostjo, skrbnostjo, razumnostjo in dobro voljo si opravljal delo šoferja in vozil starejše na preglede v bolnišnice, zdravstvene domove in tudi po kakšnih drugih opravkih. Nikoli ti ni bilo težko peljati tudi v Maribor in Ljubljano. Tvoj socialni čut za druge je bil edinstven. Še konec meseca avgusta si opravil zadnji prevoz. Hvala iz srca  Franci za tvoje plemenito delo tudi na tem področju.

Bilo ti je mar za lokalno skupnost, da bi krajani živeli bolje, zato je bila logična tvoja vključenost tudi v lokalno dogajanje in si še posebej skrbel za Ivenco, kjer si s svojo družino in z ljubeznijo rad živel. V ušesih mi odzvanjajo besede gospe iz Ivence, ki je dejala – ko smo izvedeli, da je Franci umrl, je Ivenca »obstala«. Da, prizadeval si si za kraj, odgovornost do sokrajanov je bila visoko na tvoji lestvici prioritet. Čutil si, da moraš pomagati. Prehod za pešce v Ivenci, za katerega si si vrsto leto prizadeval bo ostal brez tvojih korakov.

Franci, tvoja življenjska knjiga je bogata. Bogata zaradi tvojega plemenitega in neprecenljivega dela na kulturno pevskem področju, skrbi za razvoj in napredek v lokalni skupnosti, skrbi za sočloveka, veselja do razkazovanja in opisovanja lepot doma in po svetu. Živel si, da bi se razdajal drugim in skupaj z dajanjem in razdajanjem za druge, si bogatel v duši in srcu.

Pogrešali te bomo Vojničani, pogrešali te bomo prijatelji, ki smo neizmerno hvaležni, da smo skupaj prehodili del življenja. Hvaležni, da smo delali in ustvarjali skupaj, da smo bili skupaj žalostni in veseli, da smo se potepali skupaj… pa toliko bi ti radi še povedali, klepetali s tabo, se smejali, se tudi kdaj razjezili...

Ohranili te bomo v spoštljivem spominu. Dragi Franci, odšel  si na neskončno vandranje po nebeški planjavi. Pesmi, ki si jih tako ljubil, boš sedaj prepeval v angelskem zboru. Počivaj v miru.

Tekst: Vida Podergajs

Foto: osebni arhiv