Tomaža je že v rani mladosti mikala glasba, zato se je vpisal na Glasbeno šolo v Celju, kjer se je učil igranja na rog in trobento. Obenem je obiskoval zasebni pouk harmonike pri Matjažu Krušiču, pri katerem je začel odkrivati lepoto črnobelih tipk na harmoniki. Po končani maturi na I. gimnaziji v Celju in po končanem izobraževanju na srednji stopnji Glasbene šole pri profesorju Andreju Lorberju je nadaljeval študij harmonike v Nemčiji pri najvidnejših evropskih profesorjih koncertne harmonike prof. Hugu Nothu in prof. Stefanu Hussongu. Kot prejemnik Zoisove štipendije in štipendije Ministrstva za kulturo Republike Slovenije ter ob izdatni podpori njegovih staršev je z odliko končal dodiplomski in podiplomski študij. 

Kot odličen interpret na harmoniki je bil prejemnik številnih nagrad na tekmovanjih v Sloveniji in tujini. Uspešni nastopi so ga kot sposobnega glasbenega poustvarjalca popeljali na glasbene odre v Sloveniji in po Nemčiji, Švici, Franciji, Avstriji, Italiji in Hrvaški. Kot solist je igral z orkestrom Mariborske filharmonije, z Ansamblom za novo glasbo Würzburg, z Dunajskim akademskim orkestrom v dunajski koncertni hiši in še bi lahko naštevali. Poleg raznovrstnega muziciranja na harmoniko se je že po končani srednji šoli začel posvečati tudi zborovodstvu in bil s svojimi zbori prejemnik več zlatih, srebrnih in ostalih priznanj na domačih in tujih odrih. Verjetno pa najbolj izstopa priznanje, ki mu ga je leta 2019 podelil ustanovitelj zborovskega festivala Praga Cantat, ko je bil med dvajsetimi sodelujočimi zborovodji iz Evrope in Indonezije Tomaž izbran za najboljšega zborovodjo festivala. 

Tomaž je pristaš trditve, da je glasba tudi svojevrstna terapija, saj pozitivno vpliva na imunski sistem in na duševno zdravje; pri petju se človek, podobno kot pri športu, sprosti in odmisli na vsakdanje tegobe, odkriva nova poznanstva in prijateljstva, skupni imenovalec in rezultat vsega pa je dobra volja, ki je zelo pomembna v današnjih turbolentnih časih.

V prostem času, ki ga je žal vedno manj, se posveča družini, njegovi trije otroci mu iz šole in vrtca prinašajo nove ideje in dogodivščine, ki ga bogatijo in mu prinašajo novih energij, ki ji uporablja pri svojem glasbenem poslanstvu. Če je še kaj prostora v njegovem prostem času, pa se z družino najraje poda v naravo, ki mu napolni dušo in telo s pozitivno energijo, kar mu pride še kako prav pri njegovem plemenitem delu in poslanstvu.

Vojničani smo lahko ponosni na ljudi, ki za sabo puščajo močne in neizbrisne sledi in med temi je sigurno tudi Tomaž Marčič, zato mu želimo še veliko zdravja in ustvarjalnih moči.

Tekst: Jože Žlaus

Foto: Matjaž Jambriško