Klopi se zadržujejo na senčnih in vlažnih travnato gozdnih površinah. Njihova koncentracija je večja predvsem na zaraščenem teritoriju, in sicer več na obronkih gozda kot v samem gozdu. Prav tako jih je več v gozdovih, kjer je porušeno ekološko ravnovesje in v katerih prevladujejo listavci. Zadržujejo se predvsem na višini do 1 metra, saj tako lažje pridejo do gostitelja. Zmotno je mišljenje, da klop zgolj čaka na gostitelja. Klop zazna gostitelja predvsem po vonju in se aktivno napoti proti njemu. Zadnja leta pa jih je vse več prisotnih tudi na travnikih v okolici hiš in tudi v mestnih parkih. Čeprav ne pogosto, lahko klop preide na človeka tudi iz domače živali, zlasti v kolikor se nanjo še ni povsem prisesal. Prav tako pa so opisani primeri, ko je bil klop prinesen v stanovanje z gozdnimi sadeži in gobami, tako da je ogroženost splošna.

Klopi prenašajo več obolenj, med katerimi sta v Sloveniji najpogostejša Lymska borelioza in klopni meningoencefalitis. Zadnja leta smo v Sloveniji - kot prvi v Evropi - našli tudi več bolnikov z erlihiozo, vročinskim obolenjem, ki ga povzroča Ehrlichia, ki jo na človeka prenese klop. Medtem ko je območje klopnega meningitisa omejeno na določena področja, pa je Lymska borelioza prisotna po celi Sloveniji.

Klopi se okužijo med sesanjem krvi živali, ki prenaša povzročitelje bolezni (to so v glavnem gozdne živali, zlasti glodavci, mali sesalci in srnjad) in ga nato vnesejo v druge toplokrvne živali v času, ko sesajo kri. Povzročitelji bolezni se v klopu razmnožujejo in naselijo v njegovih organih, kjer ostanejo vse življenje. Ugriz klopa ne povzroča bolečine, vendar se lahko kmalu na mestu vboda pojavi lokalna reakcija - kot rdečina in srbež.

Temeljni ukrepi za zaščito pred boleznimi, ki jih prenašajo klopi:

- osebna zaščita: svetla oblačila (da klopa takoj opazimo in odstranimo), dolge hlače, zataknjene za nogavice, srajca z dolgimi, zapetimi rokavi, škornji, pokrivalo; repelenti, ki z vonjem odganjajo klope (nanesemo jih večkrat na obleko in čim manj na kožo).

- Oblačila operemo na visoki temperaturi ali jih damo vsaj v sušilni stroj, saj suh in vroč zrak morebitnega klopa takoj uničita. Nošenih oblačila pa nikoli ne dajemo med čiste obleke in jih ne odlagamo na posteljo.

- Hodimo po stezi in se izogibamo grmičevju in visoki travi.

- Po prihodu domov se takoj oprhamo in se večkrat pregledamo. Posebej moramo biti pazljivi na mehke predele kože: pod pazduho, pregib kolena in komolca, sramni del, med prsti nog; pregledamo tudi lasišče in okolico ušes – pogosto se na tem mestu prisesa pri otrocih,

- prisesanega klopa moramo čimprej pravilno odstraniti: Če opazimo na koži premikajočega klopa, ga previdno pobrišemo oziroma snamemo s kože, najbolje s papirnatim robčkom in pri tem pazimo, da nam ne pade na tla, ker ga lahko tako izgubimo in se kasneje ponovno pojavi na katerem od družinskih članov. Potrebno ga je stisniti, roke pa si razkužimo. Če je klop prisesan v kožo, ga ne smemo dušiti z olji ali žgati. Skušamo ga izvleči celega z zato namenjenimi odstranjevalci. Slednje naj bi imelo vsako gospodinjstvo, tako doma kot tudi v avtu. Obstajajo posebne pincete, dvoglave vilice in 'lasso' zanke za odstranjevanje klopov, s katerimi oprimemo klopovo glavico oziroma vrat tik ob koži. Med odstranjevanjem izvajamo polkrožne gibe in klop praviloma popusti. Klopa nikoli ne vlečemo za zadnjik, saj se bo zanesljivo pretrgal in bo v koži ostala glavica, s čimer se poveča možnost okužbe oziroma pride kasneje do tujkovega granuloma. Kljub temu zaradi zaostale glavice ni potrebno obiskati zdravnika, marveč jo skušamo odstraniti s sterilno iglo, v nasprotnem primeru pa jo bo telo samo izločilo v procesu vnetja ali pa obdalo s tkivom v procesu tujkovega granuloma. Antibiotično zdravljenje v obeh primerih ni potrebno. Obstaja tudi priprava, s katero klopa najprej zamrznemo in nato z vgrajeno pinceto odstranimo. Takšen način odstranitve se vsaj za zdaj zdi varen in eleganten. Po odstranitvi klopa ubijemo ali shranimo v vodotesno škatlico, saj je možno opraviti preiskavo na morebitno vsebnost borelije v klopovem telesu. V lekarni lahko namreč kupimo nemški izdelek Klop Test, s katerim enostavno in hitro sami analiziramo klopa.

- Mesto vboda opazujemo vsaj mesec dni, zaradi morebitnega pojava značilne kožne spremembe.

Pomembna je tudi ureditev lokalnega okolja: v vrtovih, kampih, parkih je potrebno redno odstranjevanje grmičevja, dračja, visoke trave. V okolici hiš je priporočljivo odstraniti atraktivne rastline in postaviti fizične bariere, ki onemogočajo srnjadi dostop v bližino hiš.

Lymska borelioza

Bolezen nastane, ko z borelijo okužena slina klopa, po njegovem vbodu, med aktom sesanja gostiteljeve krvi, vdre v podkožje, od koder se bakterije širijo lokalno ali pa se celo po krvi in/ali limfi razsejejo po telesu. Kožne spremembe, ki se razvijejo na mestu vboda, so posledica širjenja borelij po koži. V nekaj dneh do nekaj tednih se borelija preko krvi ali limfe razseje v različna tkiva, pri čemer se lahko pojavijo še spremljajoči splošni simptomi, kot so povišana telesna temperatura, bolečine v mišicah (najpogosteje v mečih), glavobol, huda utrujenost, prekomerno znojenje, suh kašelj. Nato sledi različno dolgo latentno obdobje, ki traja od nekaj dni do nekaj tednov ali mesecev ali celo let.

Zgodnjo lokalizirano okužbo (stadij I) najlažje prepoznamo, saj je vidna in značilna. Rdeč okrogel ali ovalen kožni madež (erythema migrans), večji od 5 cm, prisoten vsaj teden dni, se praviloma razvije v obdobju nekaj dni (redkeje tudi po več mesecih) po vbodu na mestu, kjer je povzročitelj vstopil skozi kožo in predstavlja značilno kožno spremembo zgodnje lokalizirane oblike bolezni. Pri odraslih bolnikih je približno polovica teh sprememb lokaliziranih na spodnjih okončinah, ostali so razporejeni drugje po telesu. Sprememba je lahko locirana tudi na mestu, kjer sicer vboda klopa nismo opazili. Kožne spremembe so ovalne ali okrogle, homogene ali kolobarjaste in se postopoma večajo. Izjemoma je eritem manjši od 5 centimetrov, največkrat kot posledica sekundarne okužbe kože ob vbodu insekta.

Okužbo z boreliozo najlažje prepoznamo, saj se na območju ugriza pojavi rdeč okrogel ali ovalen kožni madež.

V nekaj dneh ali tednih se lahko borelije razširijo iz kože po krvi ali limfi v notranje organe, kar povzroči zgodnjo razsejano obliko bolezni in nastop II. stadija. Le-ta se kaže s prizadetostjo kože (pojavi se lahko multipli erythema migrans), živcev, sklepov (na primer bolečine v sklepih, kratkotrajni napadi artritisa), srca (vnetje srčne mišice in osrčnika), oči ali mišic. V tej fazi bolezni bolnike pogosto spremljajo splošno slabo počutje in utrujenost.

Kasna lymska borelioza (III. stadij) pa se razvije v enem letu ali več od začetne okužbe in se kaže s kroničnimi spremembami, ki močno prizadenejo sklepe: dolgotrajni napadi artritisa ali kronični artritis z razjedami hrustanca in kosti; reaktivni artritis, artralgije; vnetje sklepov se kaže predvsem z oteklino, bolečino in pridruženim tekočinskim izlivom, živčni sistem, oči in kožo (Acrodermatitis chronica atrophicans). Prizadetost kože se pojavlja pretežno pri odraslih osebah in prizadene predvsem oddaljene dele okončin (hrbtišče rok, podlahti, stopala, goleni). Koža postane najprej modrikasto-rdečkasto obarvana, nekoliko otekla in lahko rahlo boleča. Sčasoma se prične tanjšati, postane prevelika in ohlapna, se guba in svetlika, skoznjo prosevajo žile. Ob tem imajo bolniki lahko še prizadete sklepe.

V primeru okužbe z borelijo moramo čim prej obiskati zdravnika, saj je potrebno antibiotično zdravljenje. Opozoriti velja, da tudi pravilno in takojšnje antibiotično zdravljenje ne prepreči 100% nadaljnjega razvoja bolezni, zato je potrebno še vsaj enoletno opazovanje bolezenskih simptomov ali znakov, ki so navedeni zgoraj. Alternativno zdravljenje v zgodnjih fazah bolezni odsvetujemo, se pa ga lahko poslužujemo, ko smo zaključili antibiotične cikluse in imamo še bolezenske sekvele.

Prav zaradi trdovratnosti borelijske okužbe je pomembno preprečevanje bolezni. Osveščenost in poznavanje bolezni sta osnovi za hitro in ustrezno ukrepanje ob pojavu bolezni. Še pomembnejše je preprečevanje okužbe. Pri tem se ni potrebno odrekati sprehodom po naravi in po gozdu. Zavedajmo se, da na višini nad 1000 m praviloma ni klopov.

Klopni meningitis (klopni meningoencefalitis)

Je okužba, ki jo povzroča virus klopnega meningoencefalitisa (sodi v rod flavovirusov). Ljudje se s tem virusom najpogosteje okužimo pri piku klopa Ixodes ricinus (od tod tudi ime klopni meningoencefalitis). Virus se lahko nahaja tudi v mleku okuženih živali, mlečnih proizvodih.

Inkubacijska doba (čas od okužbe do pojava simptomov) je 1-3 tednov. Po inkubacijski dobi poteka bolezen v dveh fazah. Prva faza traja do enega tedna in se kaže z vročino, glavobolom, slabim počutjem, utrujenostjo, bolečino (v udih, trebuhu, mišicah), drisko. Po prvi fazi simptomi za nekaj dni izginejo.

Druga faza se kaže pri posameznikih različno. Pride lahko do meningitisa (vročina, vrtoglavica, slabost, fotofobija …), meningoencefalitisa (motnje spanja - zaspanost, motnje zavesti, motnje govora, vročina, glavobol, nistagmus, tremor …), meningoencefalomielitisa (paralize, miokarditis). Približno 60% okuženih z virusom ne razvije kliničnih znakov bolezni. Pri nekaterih ostanejo trajne posledice, ki se kažejo s ponavljajočimi se glavoboli, paralizami, motnjami koncentracije. Približno 1% okuženih ljudi umre.

Slovenija je endemično področje za klopni meningitis. Najpogosteje zbolevajo kmetje, gobarji, ljudje, ki niso cepljeni in so pogosto v gozdu.

Zdravljenje klopnega meningitisa je le simptomatsko in vsebuje zdravila proti vročini, bolečini. Pri težjih primerih se uporabi tudi umetna ventilacija.

Najučinkovitejša zaščita pred okužbo je cepljenje, ki je za večino prebivalstva v Sloveniji neobvezno in poteka v treh odmerkih.

Erlihioza

Erlihioza je bakterijska bolezen, katere prenašalci so prav tako klopi. Izvor erlihij so najverjetneje psi, divjad in glodavci, zlasti pa srne in poljska miš. Po sesanju okužene krvi se bakterije naselijo v slinavkah klopa.

Povzročitelj povzroča tako posamezne primere kot epidemije, največ primerov je poleti, pogosteje zbolevajo moški (75 %) in starejše osebe. 80 % bolnikov navaja vbod klopa v obdobju 3 tednov od pojava prvih bolezenskih znakov.

Po vstopu v telo se erlihije razširijo s krvjo do različnih organov, kjer v glavnem napadajo celice, ki igrajo pomembno vlogo v obrambnem sistemu telesa. Dve tretjini do tri četrtine oseb preboli okužbo brez znakov bolezni. Kadar pa se težave pojavijo, so razmeroma hude in več kot polovica bolnikov se mora zdraviti v bolnišnici. Čas od okužbe do prvih znakov bolezni traja 7-10 dni, bolezen pa se kaže z vročino, glavobolom, mrzlico, bolečinami v mišicah in sklepih ter slabostjo. Možen je izpuščaj po koži, povečane bezgavke, jetra in vranica, pa tudi kašelj, driska, otekle dlani in podplati. Zaplete so opazovali pri skoraj 16 % bolnikov kot meningitis, vnetje možganov z motnjami zavesti, dihalno stisko, odpoved ledvic, okvaro jeter in srca, šok. Pogosto se pojavijo sočasno še druge bakterijske, virusne ali glivične okužbe. Možno je tudi neznačilno vročinsko obolenje, ki lahko traja več mesecev. Smrtnost je 2-5 %, pri težjih oblikah tudi do 10 %. Večina okužb poteka neopazno in preidejo spontano, nezdravljena bolezen pa traja 3 do 11 tednov. Pravilno izbrani antibiotiki znatno skrajšajo trajanje bolezni. Potek je težji pri starejših osebah in bolnikih z okvarjenim obrambnim sistemom.

Tudi proti erlihiozi cepivo ni na voljo, zato je edina zaščita pred to vrsto okužbe že opisana osebna zaščita, v primeru bolezenskih težav pa priporočamo takojšen obisk pri zdravniku.

Viri:

www.borelioza.si

www.bolezen.si

www.gore-ljudje.net

Lucija Šolinc-Ovtar