Ko sem zbiral podatkovni material za objavo v tej knjigi o svojih prednikih skozi čas, sem našel potrjeno vez po očetovi strani in tako z veseljem ugotovil med drugimi, da smo v sorodu tudi s familijo Hohler iz Razgorja. Čeprav mi je oče že v mladosti govoril, da so ti ljudje naše sorodstvo pa podrobnosti ni nikoli razlagal mene pa takrat to tudi ni zanimalo in razlage tudi verjetno ne bi razumel.

Na kratko: »Prvo ime Gollesch je razbrano v starih bukvah leta 1775. 1. rod je bil Martin Gollesch in sin iz 2. rodu Mathiasa Gollescha iz Pristove 2. Tretji otrok Jozefa Gollesch se  poroči s Hohler Matevžem v Razgor k Fenk. Marica je 2. otrok iz rodu Mathiasa v tej družini. Jaz pa sem (Martin Goleš) 1. otrok in 5 rod iz rodu Mathiasa Gollescha«.

»Fenkova posest je nekoč kupil Matevž Hohler iz Oplotnice in križ (razpelo) pri hiši je že stal od prejšnjih lastnikov. Po hišnem imenu Fenk se imenuje tudi cesta iz Pristave proti Razgorju »Fenkov breg«. Posestvo Fenk je brat od Marice Alojz Hohler prodal Lebrovemu Milanu iz Marija Dobja okoli leta 1970 po smrti svojega strica Franca Goleša – Brgleza (z ženo Cilko nista imela otrok). Alojz Hohler je podedoval (dobil zapisano) stričevo posestvo Pristavi 2 in se z družino preselil v Pristavo, kjer živijo potomci še danes«.

Torej napotil sem se k Marici v novo domovanje in tako sva začela razgovor o zgodovinski preteklosti Hohlerjevih. Ko sem ji omenil, da piševa z Mileno Delčnjak knjigo o Gradišču in bo sorodstveno razmerje med njo ( Marico) in menoj predstavljeno v tej knjigi, sem jo zaprosil še za njene stare  fotografije, ki sedaj predstavljajo v knjigi ne le pisni tudi slikovni dokaz o preminulih sorodnikih.

Sedaj , ko je ta knjiga izšla v samozaložbi Milene Delčnjak in Martina Goleša kot soavtorja, sva en izvod knjige namenila tudi »Fenkovi Marici«.

Marica je bila zelo vesela mojega obiska, kako tudi ne, saj so oskrbovanci v teh ustanovah precej osamljeni, ker svojcev ni cel dan v bližini in mnogi tudi žalujejo za svojim ognjiščem, ki so si ga z velikim odrekanjem v preteklosti ustvarili. Starost in onemoglost pa jih je pahnila v tuje naročje.

Torej, da zaključim to pisanje o Fenkovi Marici, ki je v 92. letu starosti še z dobrim spominom me navdihuje zadovoljstvo k odločitvi, da podariva to knjigo lahko tudi malemu onemoglemu človeku in prikaževa preteklost, obujanje spominov in vsaj malo pripomoreva k preganjanju dolgočasja in osamljenosti v  jeseni njenega življenja. 

Tekst in foto: Martin Goleš