Ko sem zbiral podatkovni material za objavo v tej knjigi o svojih prednikih skozi čas, sem našel potrjeno vez po očetovi strani in tako z veseljem ugotovil med drugim, da smo v sorodu tudi z družino Hohler iz Razgorja. Čeprav mi je oče že v mladosti govoril, da so ti ljudje naše sorodstvo, podrobnosti ni nikoli razlagal, mene pa takrat to ni zanimalo in razlage tudi verjetno ne bi razumel.

Na kratko: »Prvo ime Gollesch je razbrano v starih bukvah leta 1775. 1. rod je bil Martin Gollesch in sin iz 2. rodu Mathiasa Gollescha iz Pristove 2. Tretji otrok – Jozefa Gollesch se je poročia z Matevžem Hohlerjem v Razgor k Fenk. Marica je 2. otrok iz rodu Mathiasa v tej družini. Jaz pa sem (Martin Goleš) 1. otrok in 5. rod iz rodu Mathiasa Gollescha.«

»Fenkovo posest je nekoč kupil Matevž Hohler iz Oplotnice in križ (razpelo) pri hiši je že stalo od prejšnjih lastnikov. Po hišnem imenu Fenk se imenuje tudi cesta iz Pristave proti Razgorju »Fenkov breg«. Posestvo Fenk je Maričin brat, Alojz Hohler prodal Lebrovemu Milanu iz Marija Dobja okoli leta 1970 po smrti svojega strica Franca Goleša Brgleza (z ženo Cilko nista imela otrok). Alojz Hohler je podedoval (dobil zapisano) stričevo posestvo v Pristavi 2 in se z družino preselil v Pristavo, kjer živijo potomci še danes.«

Torej napotil sem se k Marici v novo domovanje in tako sva začela pogovor o zgodovinski preteklosti Hohlerjevih. Ko sem ji omenil, da piševa z Mileno Delčnjak knjigo o Gradišču in bo sorodstveno razmerje med njo (Marico) in menoj predstavljeno v tej knjigi, sem jo zaprosil še za njene stare fotografije, ki sedaj predstavljajo v knjigi ne le pisni, ampak tudi slikovni dokaz o preminulih sorodnikih.

Sedaj, ko je ta knjiga izšla v samozaložbi Milene Delčnjak in Martina Goleša, sva en izvod knjige namenila tudi »Fenkovi Marici«. Marica je bila zelo vesela mojega obiska, kako tudi ne, saj so oskrbovanci v teh ustanovah precej osamljeni, ker svojcev ni ves dan v bližini, mnogi pa žalujejo tudi za svojim ognjiščem, ki so si ga z velikim odrekanjem ustvarili v preteklosti. Starost in onemoglost jih je pahnila v tuje naročje.

Torej, da zaključim to pisanje o Fenkovi Marici, ki je v 92. letu še z dobrim spominom. Navdihuje me zadovoljstvo ob odločitvi, da lahko podariva to knjigo tudi malemu onemoglemu človeku in prikaževa preteklost, obujanje spominov in vsaj malo pripomoreva k preganjanju dolgočasja in osamljenosti vjeseni njenega življenja. 

Tekst in foto: Martin Goleš