Ljudje se v življenju izražamo na različne načine; z govorjenjem, s plesom, preko ustvarjanja, glasbe, športa, s fotografiranjem…

Skratka na voljo imamo res veliko načinov za izražanje naših misli, občutkov, želja, interesov in mnenj.

Eden izmed načinov izražanja, ki nam je bil dan oz. se ga tekom našega življenja naučimo, pa je tudi pisanje.

Pisanje je res dober način za izražanje naših misli, interesov, mnenj, predstavlja pa tudi dober način terapije.

Svoje težave, občutke in negativna čustva lahko preprosto prenesemo na papir in se jih na tak način tako osvobodimo. Saj veste, kaj pravijo; "Papir prenese vse".

Pisatelji/pesniki med nami

Veliko ljudi v prostem času piše ali se literarno udejstvuje. Posamezniki, ki se v prostem času "prelevijo" v pisatelje pravijo/pravimo, da jim/nam pisanje pomeni res veliko.

Pisanje je nekakšno sredstvo, ki jih/nas osvobodi negativnih misli in jim/nam predstavlja ventil za izražanje čustev.

Če radi pišete in ob tem čutite veselje, se začnite izražati s pisano besedo! Zelo je namreč pomembno, da vsakodnevno vsaj nekaj minut namenite tisti dejavnosti, ki vas veseli. Pa naj bo to šport, igranje inštrumenta, likovno udejstvovanje, kuharija, mizarjenje, aranžiranje, pisanje…

Pisanje je tudi zelo učinkovito sredstvo proti melanholiji, slabi volji ali žalosti. Preprosto vzemite papir (ali odprite Wordov dokument, če vam je tako lažje ) in začnite pisati. Pretvorite slabe občutke in negativne misli v nekaj lepega, v pisano besedo, ki vas bo slej kot prej »ponesla« v svet boljšega počutja. Kot ugotavljajo številni strokovnjaki, ima namreč pisanje neverjetne terapevtske učinke.

Preko pisanja lahko ustvarite tudi čudovite izdelke ali stvaritve, nekomu polepšate dan, kar pa je najpomembnejše; zagotovo boste polepšali dan prav sebi.

Zakaj bi pisali, če lahko tipkamo?

V zadnjih letih je navada pisanja z roko nekoliko zamrla, saj je pisano besedo zamenjala sodobna tehnologija. Zakaj bi pisali z roko in se mučili z besedami, če imamo tehnologijo, ki nam lahko vse olajša, je mišljenje mnogih.

Na drugi strani pa se lahko vprašamo; Ali v tipkanje vložimo res toliko truda in svoje energije, kot v pisanje z roko?

Tu pa najdemo tudi bistvo pisanja z roko. Tipkanje je sicer hitrejše in manj potratno, a tako poglobljenih čustev in toliko energije kot v ročno napisanem besedilu, v natipkanem besedilo sigurno ne boste našli.

Tu je še nekaj razlogov, zakaj je dobro, da pišemo z roko;

·        Razvijanje kreativne, domišljije,

·        razvijanje spretnosti pisanja,

·        razvijanje lepopisa,

·        več poglobljenih čustev in energije v napisanem,

·        razvijanje finomotoričnih spretnosti,

·        urjenje vsebinsko dovršenega pisanja,

·        razvijanje dobrih piscev,

·        urjenje možganov.

V Sloveniji obstaja celo nacionalni projekt Teden pisanja z roko, pod okriljem društva Radi pišemo z roko.

Gre za vsakoletni dogodek, katerega namen je ozaveščanje o pomenu pisanja z roko. Letos bo potekal že 10. teden pisanja z roko in sicer od 20. do 24. januarja 2025. Tema letošnjega tedna pisanja z roko je »Ko spomini zadišijo«. Več o samem projektu si lahko preberete na njihovi spletni strani. (povzeto po pisemzroko.si)

Kozarec lepih misli

Predstavljam vam ustvarjalno idejo, s katero lahko tudi vi obeležite teden pisanja z roko na ustvarjalen in zanimiv način. Ustvarite lahko kozarec lepih misli in s tem razveselite sebi ljubo osebo.

Kaj potrebujete za izdelavo?

·        7 majhnih listkov papirja (po želji lahko tudi več/manj),

·        okrasni trak/vrvico,

·        kozarec za vlaganje,

·        škarje,

·        pisalo,

·        druge dekorativne materiale po želji.

Postopek izdelave:

Najprej na vsak listek ročno napišemo lepo misel ali sporočilo. Lahko uporabimo poljubno število listkov, lahko tudi sedem, enega za vsak dan v tednu. Nato vse listke zvijemo v zvitke s pomočjo okrasnega traku oz. vrvice.

Vse zvitke damo v kozarec za vlaganje, ki ga lahko kasneje po želji še dekoriramo. Naš izdelek je narejen.

Kozarec lahko podarimo ljubi osebi in ji tako polepšamo dan oz. teden.

Tekst: veronika Pirman