Čeprav v šoli že dolgo več ne poučujemo, kako se uporabi robec ali kako se očedijo nohti, je vzgoja popolnoma prežeta z vsem, kar se dogaja pod šolsko streho. V starih časih so bila prizadevanja vezana bolj na področje bontona, minimalnih higienskih standardov, na obnašanje, primerno spolu in stanu. V mojih časih je bila vzgoja preusmerjena v solidarnost, sodelovanje in tovarištvo; same pozitivne vrednote, ki naj bi se do konca razživele v prihodnosti, v socialističnem raju. Ob teh pa smo vzporedno razvili še negativno plat – podporo pri goljufanju, korupcijo in načelo »znajdi se«, kakor je pač komu narekoval notranji glas. Da, ta notranji glas, ki mu nepopularno po starem rečemo vest, je odločil, kam se bo nagnila naša življenjska tehtnica.

In kako je danes, ko smo napovedali oster boj korupciji, imamo ničelno toleranco do nasilja, opozarjamo na človekove pravice? V šoli se tako učenci kot učitelji in starši strinjamo, katere so naše bistvene vrednote. To smo tudi zapisali v Vzgojni načrt, dokument, po katerem ravnamo naše skupno sobivanje in delovanje. Težave nastanejo, kadar ljudje gledamo isti zapis, pa ga čisto različno vidimo in razumemo. Tu se pojavi »luknja v vzgoji«, ko nekomu nekaj ni jasno.

Ugotavljati, da nisi središče sveta, da zate veljajo ista pravila kot za ostale, da si se znašel v množici sebi enakih, je v najstniški dobi že krepko prepozno.

In najbrž tudi zelo pretresljivo, ker so te v otroštvu »pozabili« podučiti, da imajo tudi drugi ljudje svoj življenjski prostor, svoje pravice in možnosti, svoje osebne stvari, premoženje, osebno dostojanstvo … in da v vse to ne moreš posegati brez kazni, še manj v njihov dragoceni čas, namenjen šolskemu delu. Na tem mestu se trejo najtrši orehi šolske stvarnosti.

Vzgojna naloga šole je v socializaciji – kot radi rečemo veščinam, s katerimi konstruktivno sodelujemo v družbi. Otroci prinesejo čez šolski prag svojo »predvzgojenost« iz domačega okolja, učitelji jih le sprejmemo v njihovih različnostih – v pestrosti temperamentov, talentov in interesov. V skupini, ki ji pripadajo, želijo biti opaženi in sprejeti. Če se to ne zgodi, se uprejo – tiho ali glasno. Trdno sem prepričana, da učitelji te stvari znamo opaziti in v glavnem tudi razreševati. A pri tem z vsemi dodelanimi pravilniki in korektno izpeljanimi postopki ne pridemo do cilja, kadar ni pripravljenosti na drugi strani, kadar naletimo na gluha ušesa institucij, ki sodelujejo v postopkih in kadar starši nimajo zaupanja do šole. Pri reševanju vzgojne problematike imamo dvojno nalogo: narediti moramo vse, kar je dolgoročno najbolje za otroka s težavami, hkrati pa vsem ostalim omogočiti normalno šolsko delo, ki ga tak otrok lahko močno ovira. Tu se pogosto znajdemo v gordijskem vozlu, ki ga dodatno začinijo pravniške kolobocije. Na tej točki pa, mislim, slovenski šoli lahko v prihodnosti pomagajo samo sistemske spremembe.

Tekst: Emilija Kladnik Sorčan

Foto: osebni arhiv