Za uvod najprej predstavitev našega sogovornika:

Jernej BOROVNIK - Bartol, agronom, po rodu Frankolovčan in po domače Lipčekov Jernej iz Lipe, sicer pa naturaliziran Šentjurčan, se že spogleduje s svojim 90. rojstnim dnem. Tega mu ni moč presoditi niti na prvi pogled, še manj pa, ko z vso zbranostjo, tekoče in sistematično niza dogodke iz svoje bogate enciklopedije spominov. Miselno čil, poln dobrohotnega humorja, ustvarjalen in še poln načrtov, domuje, odkar mu je pred tremi leti umrla žena, v Domu starejših v Šentjurju. Vsa leta svojega aktivnega življenja je pridno zapisoval vse, kar se mu je zdelo pomembno za kraj ali celotno Slovenijo. Veliko tega je strnil v svojih dveh knjigah, »Vrnitev« in »Spomini Slovencev na Jesenovac, Staro Gradiško in Lepoglavo«, njegov opus pa zajema tudi 4 pesniške zbirke. Vsi zapisani spomini in pesmi predstavljajo ljudsko blago, ki prijazno oživlja pristno slovensko starožitnost, ki danes žal prehitro izginja. V knjigi »100 slovenskih ljudskih pesmi o vinski trti in zdravičkah«, ki je izšla lani, je v spremni besedi zapisano, da je Jernej v svojem literarnem ustvarjanju pravcata »tavžentroža«.

Ali je četico 15 otrok, tako velika je bila namreč vaša družina, obiskoval kateri od decembrskih dobrotnikov?

»Pri nas smo praznovali vse praznike med letom, otrokom pa so misli uhajale k najbolj priljubljenemu svetniku - Miklavžu, ki nam je vsako leto kaj podaril. Na Miklavžev predvečer smo otroci napisali pisma, jih dali v pletarje in jih razporedili po veliki mizi. Ta večer smo morali iti prej v posteljo, čeprav smo zaradi prevelikega pričakovanja težko zaspali. Sam sem bil neskončno radoveden in sem vedno očeta spraševal, kako Miklavž zmore obdariti toliko otrok  in od kod pride. Svoj »firbec« sem si potešil šele, ko sem se potuhnil na peč in videl »miklavža«, kako je prinesel darila in jih razdelil po pletarjih. Od takrat dalje nisem več spraševal, se mi je pa naš Miklavž kar zasmilil, da je zmogel kljub času, ko je bilo vse podrejeno boju za golo preživetje, pripraviti primerna darila za vso družino. Običajno smo v pletarjih zjutraj našli miklavža iz lecta, parklja iz kvašenega testa, pa orehe, rožiče, tudi bombone, prvorazredniki so dobili še kamenček in tablico. Bil pa sem tudi falot, ki se je včasih sredi noči pritihotapil do mize in kakšno stvarco prestavil iz drugega v svoj pehar. Na Miklavževo jutro je bilo veselje nepopisno tudi zato, ker smo imeli vsi otroci skupaj s starši še obredni zajtrk z žemljico in belo kavo, pravzaprav je bilo to še dodatno razkošje. Kot sem bil že večji fantič, se spominjam, da je Miklavž z velikim košem in malo darili skupaj s parklji prišel iz sodednje fare v našo hišo. Ker je bilo prepovedano hoditi po drugih farah in ker so parklji mlajše brate in sestre zelo prestrašili, smo jim starejši fantiči pripravili zasedo in jih nagnali tja, od koder so prišli.«

Ste poznali tudi Božička in Dedka Mraza?

»Ne, nismo. Mati je na božični večer spekla bel kruh, precej potic, vedno smo okrasili božično drevo in z baklami odšli k polnočnici. Smo pa imeli v šoli proslavo ob božičnem drevcu, otroci iz najnižjih razredov pa so dobili še darilca, ki jih je financirala frankolovska graščakinja in dobrotnica Alica Faber Krupp. V »škrnicljih« so bile sladkarije in drobni pripomočki za šolo. Gospa je zelo uživala ob pogledu na neizmerno vesele otroke, saj je bila do njih, zlasti še do najrevnejših, zelo sočutna.«

Kako pa je videti praznovanje božiča pri vaši častitljivi starosti?

»Tudi zdaj je po svoje lepo. Vsako leto sin postavi v mojem domskem stanovanju lepo okrašeno božično drevesce, jaz pa uživam, ko se v spominih nostalgično vračam v lepe stare  čase in v tisto pristno doživljanje praznikov nasploh.«

Pa vaša primerjava nekoč in danes?

»Razlika je ogromna, tudi družbene razmere so drugačne. Ker se zgledujemo po Ameriki, se je vse spremenilo v potrošniško nakupovanje, tudi nemalokrat dragih daril. Amerikanci poznajo bogato obdarovanje, puranove pojedine, ne pa bistva praznika. Cerkev je po mojem mnenju še edina vez, kjer ljudje dobijo pravi poduk o bistvu praznikov in praznovanja, saj večina teh izhaja iz krščanskih in še prej iz poganskih časov. Nam, starejšim generacijam, današnji način praznovanja ni najbolj všeč, saj je vse preveč ful, kul, povsod gužva itd. S tem se zapostavlja tudi slovenščina.«

Vaši načrti za prihodnost?

»Načrtov imam še veliko, koliko jih bom pa uresničil, je odvisno od mojega zdravja. Človek je pri 90-tih že bolj počasen, čeprav sem z zdravjem za zdaj zadovoljen. Rad bi še izdal Črtice spominov, ki bi vsebovale podrobne spomine, ki sem se jih v prejšnjih knjigah samo dotaknil ali pa še to ne. Ker sem dolgo obdobje pisal tudi aforizme, bi želel izdati še te, verjetno pa bom to dejanje prepustil hčerki.«

Vam misli pogosto zahajajo v rodni kraj?

»Da, še vedno in zelo pogosto. Veliko razmišljam o časih, ki sem jih preživel v Lipci, kjer sem, kljub vsem bremenom tistega časa, užival kot v malem raju. Seveda podoživljam tudi vse preživete izseljenske in vojne grozote. Kljub temu zelo dobro spim, pri čemer uporabljam formulo za dober spanec, to je psiho-nevro-imunologija. O tem in še o marsičem pa lahko kdaj drugič.«

Gospodu Jerneju ni videti, da bi mu bila starost ovira pri ustvarjanju, prej obratno, obilica življenjskih izkušenj, talent in volja, ga vedno znova pritegnejo k pisalni mizi. Zato mu želimo trdnega zdravja, da bo lahko udejanjil svoje načrte, za katere pravi, da ima materiala še več kot dovolj. Celo preveč, da bi zmogel uporabiti vse. S tem bo dodal nove kamenčke v dragoceni mozaik že zapisanih spominov, zlasti iz časa življenja v rojstnem Frankolovem in jih s tem iztrgal pozabi časa.

                                                                                                         Sonja Jakop