Vsi, ki so z grabljami že nestrpno čakali, da travo, ki zdaj ni bila tako visoka kot nazadnje, pograbijo s tega hriba, so kramljali o vremenu, ki nas je priganjalo, kot da se bo zdaj zdaj ulilo. A veter je bil naš zaveznik, odpihnil je dežno gmoto.

Sonja, Minka, Vojko, Jože, Franci, Bojan in Jasmina so hiteli za kosci in strmino pod kočo lepo obdelali. Nekaj se nas je lotilo hišnih del: Uroš se je ukvarjal z elektriko, z njim je bil Jože, Zdravko z lesom, gospodar koče – Drago pa je skrbel, da nam orodja ni zmanjkalo, pa tudi ne goriva. Marija, Rozika in Štefka smo čistile notranjo opremo in pohištvo. Ivan in Miro, pridružil se je še Rajko, so bili spodbuda s terase in prevozniki. Grega in Tatjana sta odvažala vejevje z zgornje strani, kjer je grmičevje obrezoval Rajko. Petru se je pridružil še Uroš in strmina nad kočo je dobivala osnovo za jesensko oblačilo. Danica je priskrbela malico in po uspešnem delu smo se umaknili vetru ter v koči zaključili lep popoldan.

Vsak, ki prihaja na ta hrib, najprej opazi urejenost okolice koče. Trudimo se, da negujemo ta prostor, ki nam je vsem v ponos. Tudi romarji in pohodniki, ki gredo po Jakobovi, Modrijanovi poti in poteh, dodajo spodbudo in navdih za trajnostni pristop. In ta odnos do narave, pa tudi sočloveka, predstavlja družbo blaginje, spoštovanja, ljubezni, ki so vodila družbi, ki si jo želimo in ki smo je vredni! Vredni spoštovanja življenja, zdravja, spoštovanja narave in okolja! Ta skrb je v nas, je modrost, je znanje, je ustvarjalnost, ki ohranja tradicijo, ohranja vrednote, neguje vrednote za jutri, za nas, za naše naslednike, naše otroke in vnuke!

Vabimo vas na naš hrib, na kočo pri Tomažu, pa tudi na naše pohode!

Tekst in foto: Polona Grum