To je verjetno imel v mislih pobudnik izdaje ZBORNIKA občine Vojnik župan Benedikt Podergajs, ko je po županovem sprejemu v zadnjih dneh iztekajočega leta 2011 razdelil prve izvode.

Iskrene čestitke za odlično besedilo Draga Medveda, odlične fotografije, tisk, prizadevanje uredniškega odbora … Opravili so lepo zgodovinsko delo.

 Med zanimivimi prispevki je opisana tudi trgovina v Vojniku, z lepimi posnetki trgovskega centra KZ Celje, Tuša, ter poslopja tujega trgovca SPAR v Arclinu. Zaradi pomembne trgovske poti Emona – Celeia – Petovia je bila trgovina v Vojniku že od srednjega veka dobro razvita vse do današnjih dni.

Potomci nekdanjih uspešnih trgovcev, tedaj vključenih v Veletrgovsko turistično in proizvodno podjetje Merx – Celje, so 1. 2. 1969 odprli blagovnico – Market Vojnik. Imel je ponudbo živil in gospodinjskih potrebščin, v nadstropju pa tekstila in tehničnega blaga. Na južni strani je bil lociran lep moderen gostinski lokal s teraso in pogledom na zeleno pokrajino. To je bila za tiste čase popolnoma nova in drzna arhitektura, ki se je v Vojniku ponovila šele čez desetletja. Blago – živila so začeli ponujati na samopostrežen način. Prva samopostrežnica je bila sicer neuspešno odprta v ZDA leta 1912, v Jugoslaviji v Ivanjcu 1956, v Celju pa leta 1959 (trgovsko podjetje Center). To je bila takrat prava revolucija v tehniki prodaje. Market Vojnik je zaradi svoje velikosti, ponudbe blaga, lokacije predstavljal glavni center ponudbe – preskrbe tudi za okoliške kraje. Za tiste čase največji dosežek v trgovski stroki.

Ob 30-letnici marketa je kolektiv Merx – Potrošnik razširil in posodobil trgovski del. Takrat so kar na stopnišču priredili prvo modno revijo. Nov lastnik Mercator Ljubljana pa je nato še dvakrat posodabljal trgovske prostore, v veliki želji po udobju svojih zvestih kupcev.

Skoraj hkrati so se gradili prvi stanovanjski bloki ter novo naselje okrog cerkve sv. Jerneja. Stanovanjske hiše so v glavnem gradili z veliko truda v lastni režiji delavci in uslužbenci. Zanimivo, da so se s tem v Vojnik priselili ljudje od blizu in daleč. Na primer tudi iz najvzhodnejše slovenske občine Kobilje v Prekmurju. Novi stanovalci – priseljenci so se s prijaznimi domačini hitro vklopili v živahen utrip kraja. Takrat je bilo rečeno, da je Vojnik spalno naselje Celja. Veliko jih je delalo v Celju. V tem času se je veduta in demografska slika Vojnika popolnoma spremenila.

V takratnih časih socialistične ureditve čas trgovini večkrat ni bil naklonjen. Skoraj vsa trgovina in gostinstvo je bilo podržavljeno. Bila so pomanjkanja blaga, intervencijski uvozi, marže strogo predpisane, večkrat zamrznjene. Pri živilih pa so bile zelo nizke: od 3 do 5 % za osnovna živila. Večkrat pa so na primer določene vrste kruha ali svežega mesa prodajali celo brez zaslužka. Do kruha pa smo imeli spoštljiv odnos. Naše mame so nas učile: ČE KRUHEK PADE TI NA TLA, POBERI IN POLJUBI GA!  Ob sedanji polemiki previsokih marž pa se pisec tega besedila, ki je prehodil pot od trgovskega vajenca, pomočnika, poslovodje, komercialista, od tega skoraj 40 let v podjetju Merx in njegovih naslednikih, samo nasmehne.

 Trgovsko podjetje Merx je obvladovalo področje od Radeč pa do avstrijske meje – Libelič. V določenem času je bilo za podjetjem Emona Ljubljana v svoji stroki drugo največje podjetje v Sloveniji. Znano je bilo po intenzivni gradnji – širitvi – vzponu ter posodobitvi poslovanja. Tudi v malih zaselkih – krajih je kljub nerentabilnosti enot po zakonu moralo zagotavljati ljudem osnovno preskrbo. Širitev v razvoj podjetja pa je izvajalo - kar zapišimo - tudi na plečih trgovskih in gostinskih delavcev. Imeli so skromne osebne dohodke.

Plače pa so bile redno izplačane na dan in uro. Res pa je, da takratni SDK ni dovolil izplačila, če prispevki niso bili poravnani.

Kolikokrat so na Delavskem svetu poslušali: Tovariši – sodelavci potrpite še malo. Moramo še zgraditi blagovnice, markete, samopostrežnice, hotele, silose, mline, pekarne, pražarno, skladišča, počitniške kapacitete … To ne gradimo zase ampak za naše otroke, da bodo imeli delo in kruh. Več tisoččlanski kolektiv pa je bil homogen, lepo so se razumeli. Razmerje plač je bilo takrat 1:3. Moralne norme, predvsem poštenost, so bile visoko postavljene. Bili so pa stanovanjski in potrošniški krediti (sprva zavarovani z dvema porokoma), parcele za gradnjo, posebej še komunalno neopremljene so bile skoraj vsem pridnim dostopne.

 S pojavom Tozd – ov, Sozd – ov … in s tem nepotrebne birokracije pa je podjetje začelo nazadovati. S pojavom denacionalizacije, privatizacije v novi demokratični državi Sloveniji pa je podjetje z imenom Merx – Potrošnik ugasnilo. Popolnoma nepotrebno! Prizadevni delavci pri tem niso imeli več vpliva! Z avtokratskim  - avtoritativnim vodenjem direktorjev M. Goslarja in Z. Jankoviča pa je na primer Mercator – Ljubljana postal največji zaposlovalec ter kupec slovenskega blaga.

 Z malo grenkobe pa moramo tudi zapisati, kako smo Slovenci dovzetni – navdušeni do tujega blaga ter tujih trgovskih verig. Kako poceni smo razprodali najboljše trgovske lokacije. Do domačega znanja in domačih proizvodov pa smo večkrat preveč kritični – mačehovski. Zdaj pač prisegamo na kapitalizem z vsemi, tudi negativnimi, učinki. V zgodovinskih knjigah beremo, kako so se naši vojniški predniki borili proti nemškemu vplivu in kapitalu in za slovensko besedo in narodno zavest. Ustanavljali so svoja društva, hranilnice, čitalnice, gradili domove...

Sedaj blagovnica - market zaradi lokacije, parkirnega prostora, bližine novih, tudi tujih trgovskih centrov, počasi izgublja svoj pomen. Pač tako je življenje. Res pa je v teh desetletjih pri preskrbi prebivalstva odigrala svojo vlogo.

 Ta skromen zapis pa naj bo majhen kamenček spomina v bogatem mozaiku zgodovine našega lepega kraja - Vojnika. Je pa to seveda popolnoma oseben amaterski pogled na minule, a tudi lepe čase.

Pavle Leskovar,

dolgoletni poslovodja marketa Vojnik