H gasilcem pri devetih letih starosti

»Že davno pokojni sovaščan Jože Košir me je prvi navdušil za gasilce in bil moj prvi mentor. Zelo rad sem odfrčal na vaje, četudi smo včasih »za vajo« pobirali jabolka. Otroško navdušenje je z leti preraščalo v resno delo in v vsa potrebna izobraževanja, da sem postal najprej gasilec, pa strojnik, 10 let sem bil mentor otrokom, en mandat gospodar in kar 20 let podpoveljnik. Pravkar, na januarskih volitvah, sem bil ponovno izvoljen za poveljnika, to je moj drugi mandat, sicer pa imam skupaj že 48 let gasilstva. Z njim sem zrastel in nikoli mi ni prišlo na misel, da bi izstopil iz gasilskih vrst.«

Naloge poveljnika opravlja z vso odgovornostjo

»Vsak dober poveljnik mora biti zgled ostalim članom. Najprej mora skrbeti za svojo strokovno in praktično usposobljenost, potem pa lahko usvojene veščine predaja operativnim gasilcem. Med številnimi nalogami poveljnika je tudi skrb za organizacijo in koordinacijo vsakoletnih gasilskih vaj, to je najboljša oblika učenja. Na intervencijah je namreč poleg hitrega odziva pomembno, da delaš z glavo in hkrati paziš nase ter zaščitiš tisto, kar se zaščititi da. To se je pred kratkim obrestovalo na požaru v Lipi, sicer bi rdeči petelin poleg poslopja pogoltnil še sosednji objekt. Poveljniki na intervencijah nosimo veliko odgovornost in odgovarjamo celo s svojim premoženjem. Ker sem se pred kratkim zaradi poškodbe noge invalidsko upokojil, intervencije še samo vodim, »napadam« pa ne. Imam tri mlade in zavzete namestnike in moja naloga je, da jim v tem mandatu predam čim več uporabnega znanja. Operativci se vsako nedeljo med 9. in 11. uro dobimo v gasilskem domu, da si izmenjamo informacije in pregledamo opremo. Sicer imamo v društvu 35-člansko ekipo operativnih gasilcev različnih starosti, kar je dobro, ker se moč enih prepleta z izkušnjami drugih. Po njih pa že pogleduje 25 osnovnošolskih otrok.«

Iz malega raste veliko

»Začeti je treba pri najmlajših. Z otroki sem vedno rad delal in sodelujem še zdaj. Z njimi izvajamo organizirane treninge in orientacijska tekmovanja. Kot spremljevalce in celo mentorje vključujemo tudi starše, da spoznajo, kaj in kako delamo. Za ene in druge občasno organiziramo kakšen gasilsko obarvan piknik, kjer se skozi druženje otroci nezavedno naučijo česa novega. Vsako leto organiziramo evakuacijo OŠ. Na ta način se jim približa potencialni prikaz nesreče in nujnost evakuacije. Običajno zraven povabimo še predstavnika civilne zaščite iz Celja, otrokom pa podarimo razne predmete in prospekte, vse v stilu gasilstva. Tudi vrtčevskim otrokom se predstavimo v njim zanimivem slogu, z avtom jih na kratko popeljemo po lokalnih cestah. Najbolj jih pritegneta rdeči avto in modra lučka, vendar pazimo, da se ne prestrašijo. Vrtčevski so še plahi, medtem ko so šolski že bolj korajžni. Naš cilj je dosežen, če v otrocih vzbudimo zanimanje za gasilce, to pa je zagotovilo, da bo nekoč iz malega zrastlo veliko.«

Poklicno največ na terenu

»V gasilski karieri sem prišel do točke, ko ob nalogah poveljnika, ki jih ni malo, ne nameravam sprejemati dodatnih novih zadolžitev. Kot sodnik gasilsko-športnih disciplin sodim občinska in regijska tekmovanja. Zadovoljen sem, da me stanovski kolegi upoštevajo in mislim, da uživam pravo mero spoštovanja. V poklicnem življenju sem kot elektromehanik delal v različnih službah, največ sem imel terenskega dela. Teren sem imel rad, videl sem veliko sveta, zlasti nekdanje Jugoslavije in doživel veliko lepega. Če sem bil poleg vsega v daljni preteklosti nekaj časa dejaven v svetu KS Frankolovo in skoraj dve desetletji pevec pri domačem moškem zboru, zdaj prihaja čas, ko bom skušal živeti bolj »na izi«. Upam. Nisem tip človeka, ki hrepeni po kakšnih eksotičnih potovanjih, raje se, če je le možno, držim domačega, družinskega ognjišča. Doma sem srečen, še zlasti, ko pride na obisk ali v varstvo dveletna vnukinja.«

Tekst: Sonja Jakop
Foto: Matjaž Jambriško