V času mojih najstniških let sem bil kot ministrant povabljen na dekanijski izlet ministrantov, ki ga je vodil pokojni župnik in kanonik Alojz Žolnir iz Nove Cerkve. Popeljal nas je po poteh, kjer naj bi med leti 1827 – 29 pešačil tudi Anton Martin Slomšek, ki je bil takrat kaplan v Novi Cerkvi. Pot nas je vodila mimo Petračeve kleti v Novakah, najbolj pa mi je ostalo v spominu pripovedovanje kanonika Žolnirja, da je prav na tem mestu nastala ena najlepših Slomškovih pesmi »Glejte, že sonce zahaja«, ki je danes že ponarodela.

To pripovedovanje sem podoživel pred nekaj leti, ko me je sedanji lastnik kleti Branko Gobec prosil, da mu narišem Petračevo klet, kot naj bi bila izgledala nekoč. Klet je bila pred več kot 200 leti obdana z vinogradi, v kleteh so bili polni sodi žlahtnega vina, pred kletjo lesena klopca in v jasnem večernem sončnem zatonu je bil lep pogled na celjsko kotlino in savinjsko dolino, levo pa pogled na slikovite kozjanske hribe. Zato se ni čuditi, da se je kaplan Slomšek v tej kleti rad ustavljal, ob kozarčku vina kramljal in tudi zapel z lastnikom ter s sovaščani, ki so se kaj hitro zbrali okrog svojega priljubljenega kaplana. Slomšku, ki je bil tudi pesniška duša, je prav tu ob jasnem sončnem zatonu privrela na dan lepa in danes že ponarodela pesmica »Glejte že sonce zahaja«, melodijo je pa povzel po notah stare nemške božične pesmi. Morda je tu nastala še kakšna Slomškova pesem, prav gotovo pa je, da je ob učenju »kovanja rim« v Nedeljski šoli v Novi Cerkvi, ki so jo obiskovali ljudski pesniki (Vodovnik iz Skomarja, Gorenšek iz Lipe pri Frankolovem ...), Slomšek znal usmerjati in motivirati mlade ljudske pesnike za opisovanje narave, življenja, običajev, zato se lahko danes Slovenci ponašamo s tako bogato zakladnico ljudskih pesmi, ki so nastale tudi v naši okolici. Med najbolj prepoznavnimi Slomškovimi učenci je prav gotovo že omenjeni Jurij Vodovnik iz pohorske vasi Skomarje, ki je Slomška pogosto obiskoval in ga prosil za pomoč pri »kovanju rim«. Morda sta se kdaj srečala tudi v Petračevi kleti in ob kozarčku razpravljala o nastajajočih pesmih iz Vodovnikovega »raztrganega koša«. Pomenljiva je pesem Jurija Vodovnika, v kateri pravi:

                            »Veliko časti vredni Slomšek gospod Anton                                                                 so tudi tako rekli: če jih še delal bom,                                   de moram jih jim še gor poslat, 
de hočejo jih drukat dat, 
da bodo brali jih povsod,
vsak kmetič no Gospod«.

Tekst in risba: Jože Žlaus