11. novembra mineva 200 let od rojstva znamenitega ruskega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.

V počastitev 200. obletnice njegovega rojstva smo v knjižnici Vojnik postavili na ogled prve prevode njegovih del v slovenski jezik.

Njegova dela je v slovenski jezik med prvimi prevedel znameniti celjski literat in prevajalec Vladimir Levstik.

Dostojevski je bil mojster psihološkega realizma, v svojih delih se je namreč bolj kot z opisovanjem stvarnosti ukvarjal z analizo človekove notranjosti. V svojih delih je opisoval politične, socialne in duhovne razmere, ki so pretresale življenje v Ruskem imperiju konec 19. stoletja. Zaznaval in prikazoval je konflikte v katerih se je znašel človek z nastopom moderne dobe.  Osrednja tema njegovih del je bila človeška duša, katere vzgibe, notranje prisile in načine osvoboditve je preiskoval s sredstvi literature. Dostojevski velja za enega izmed najizvrstnejših psihologov v svetovni literaturi.

Tako kot je so bile razburkane zgodbe in razmišljanja njegovih likov, je bil razburkano tudi življenje  samega Dostojevskega.

Bil je poklicni pisatelj in je živel izključno od svojih romanov, novel in drugih besedil. Skoraj vsi njegovi romani so bili sprva objavljeni v obliki podlistkov in šele nato v knjižni obliki.

Upornik, hazarder, epileptik, humanist, filozof - vse to zaznamuje zasebno in poklicno življenje tega pisatelja, ki je vstopil globoko v človeško psiho. Tako globoko, da nekateri psihiatri še vedno verjamejo, da bolnikom ne bi smeli dovoliti branja Dostojevskega, če so nagnjeni k depresiji. V svojih najznamenitejših delih, med katera sodijo predvsem Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič, Bratje Karamazovi, prek opisov nenavadnih, nemalokrat tudi ekstremnih dejanj in oseb upodablja najgloblje dileme človekove duše ter posledice njegovih odločitev.

Živel je v revščini, bil v izgnanstvu in se poročil kar trikrat. Zasvojile so ga igre na srečo zato je začel pisati tudi zato, da bi odplačal dolgove. Leta 1849 pa so ga zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega, kjer so razpravljali o tem, kako spremeniti nevzdržne razmere v carski Rusiji, obsodili na smrt. Tik pred izvršitvijo kazni so ga pomilostili in ga namesto tega za osem let poslali na prisilno delo v Sibirijo, kjer je doživel ideološko preobrazbo. Po vrnitvi iz zapora je objavljal "Zapise iz mrtvega doma".

Z leti, ko se je razvila epilepsija, je začel pozabljati tudi lastne romane. Ob neki priložnosti mu je žena Ana Snitkina pripovedovala zaplet »Ponižani in užaljeni«. Dostojevski je priznal, da "nima pojma, o čem govori." Je pa zelo hitro obljubil, da bo »roman prebral, takoj ko bo utegnil«.

Po dolgi in hudi bolezni je Dostojevski leta 1881 umrl zaradi posledic krvavitve. Po takratnih policijskih poročilih se je zadnjega slovesa udeležilo 100.000 ljudi, večinoma študentov, pogreb pa se je na koncu spremenil v demonstracije proti cesarskemu sistemu.

 Vabljeni v knjižnico