»Samo to znam, samo to vem, da dragi prijatelji brez vas pred  Abrahama, res ne smem. Druženje z vami bo polepšalo moje praznovanje. Čakam vas v soboto, 3. avgusta 2024 ob 19. uri v restavraciji klet v Vipavi.«

S tem vabilom je Janko Černigoj iz Dolge Poljane presenetil svojih 50 sorodnikov, prijateljev in strokovnih sodelavcev iz CIRIUS-a in Varstveno delovnega centra v Vipavi, ki so mu v vseh teh letih vsestransko pomagali in jih nikoli ne bo pozabil. Da je Janko priljubljen med vsemi, pove tudi to, da so se skoraj vsi z veseljem odzvali vabilu in v prijetnem razpoloženju se je praznovanje zavleklo pozno v noč.

Janko je doma iz Dolge Poljane. Bil je vesel, razigran mladostnik, ki se je lotil vsega. Popravljal je in 'šraufal' kolesa in motorje. Dobil pa je tudi star avtomobil ter se nekega dne s svojimi prijatelji – sovaščani odpeljal na 'fantovšno' na Planino, ko še ni imel vozniškega izpita. Vozil je sam in ob povratku je začelo deževati. Cesta je bila mastna in na nekem ovinku so zleteli s ceste. K sreči je bil poškodovan samo on. Po nesreči je bil odpeljan v Klinični center v Ljubljano, kjer je bil operiran zaradi poškodbe hrbtenice in ostal na zdravljenju tri mesece. Nato so ga premestili na rehabilitacijo v ZRI Soča v Ljubljani, kjer je bil sedem mesecev. V tem času mu je umrla tudi mama. Oče pa čez dobri dve leti. Zaradi poškodb je bil tetraplegik. Po zdravljenju domov ni mogel. Imeli so veliko stopnic in okrog hiše vse strmo. Tako so ga namestili v takratnem Zavodu za invalidno mladino Janko Premrl Vojko v Vipavi – zdaj CIRIUS. Kot tajnica v tem zavodu sem Janka tudi prvič srečala - spoznala. S svojo prijaznostjo, pozornostjo in hvaležnostjo je bil zelo lepo sprejet med sodelavci in gojenci. Tudi sam se je zelo dobro počutil. Imel je poleg nege in oskrbe še fizioterapijo in delovno terapijo. V skupini je bilo 15 mladostnikov, ki so bili zelo ustvarjalni. Izdelovali so lesene stenske ure, slikali na steklo in svilo, izdelovali voščilnice, šli na izlete … Janko je imel tudi veselje do petja in glasbe ter sodeloval v glasbeni skupini in pevskem zboru, streljal z lokom in igral namizni tenis. Ker je bil v skupini med najstarejšimi, je večkrat izrazil željo, da bi bil srečen, če bi lahko zaživel samostojno in videl, kaj lahko sam zmore. S tem je seznanil tudi psihologa Tomaža, s katerim sta bila prava prijatelja, saj je razumel njegovo stisko. Obljubil mu je pomoč in že naslednji dan iskal za Janka kakšno primerno stanovanje. V tistem času pa je bilo v Vipavi veliko praznih vojaških stanovanj. Zato je stopil v stik z Ministrstvom za obrambo, ki je bilo pripravljeno oddati garsonjero v pritličju. S finančno pomočjo prijateljev, sodelavcev v zavodu in vaščanov Dolge Poljane in Budanj mu je uspelo primerno urediti in opremiti stanovanje. Tako je samostojno zaživel. V dopoldanskem času pa je bil še vedno vključen v zavod, kjer je imel tudi kosilo. Nemirni duši pa je prišla na dan še ena želja. Rad bi vozil svoj avtomobil, da bi s  v popoldanskem času in čez vikend  peljal na obisk k prijateljem, po opravkih, v zdravilišče. Tako je nekega dne izvedel za prilagojeni avtomobil in si ga kupil po ugodni ceni. Z vodstvom avtošole se je dogovoril, da je ure vožnje opravljal s svojim avtomobilom. Že po 25 urah vožnje je opravil vozniški izpit. S svojo invalidnostjo se ni obremenjeval in bil je srečen, da so se mu izpolnile vse želje. V juliju leta 1997 sem se upokojila in Janka kar pogosto obiskovala, ker je bil obiska zelo vesel, še zlasti domačih dobrot ali pa sadja. Obvezno pa pred osebnimi ali drugimi prazniki. Na dan 3. avgusta 2009, ko je praznoval svoj 35. rojstni dan, sem mu prišla voščit. Vesel je bil mojega obiska in nekaj časa sva sproščeno klepetala. Kmalu pa mi je povedal za novico, ki ga je zelo skrbela. Prejel je obvestilo Ministrstva za obrambo, da bodo prodali vsa vojaška stanovanja, zato naj se odloči, če ga bo odkupil, ker ima predkupno pravico, sicer ga bo moral izprazniti. Rok še ni bil določen. Povedal mi je, da bi rad ostal v tem stanovanju. Res je majhno, vendar zanj dovolj, saj ima v njem vse, kar potrebuje. Predvsem pa mu ustreza lokacija. Blizu ima zdravnika, lekarno, trgovine in tudi pot do zavoda lahko prevozi sam z invalidskim vozičkom. Skrbi pa ga, ker nima denarja za odkup. Obljubila sem mu pomoč, čeprav tisti trenutek nisem vedela, kako oz. kje začeti, ker verjetno časa ne bo prav veliko. Odšla sem domov in zvečer kar težko zaspala, ko sem o tem premišljevala. V roku enega meseca sem pripravila program in sklicala sejo območnega odbora RK Ajdovščina, ker sem bila že drugi mandat njegova predsednica. Predlagala sem, da bi s humanitarno akcijo zbirali sredstva. V istem času pa sem bila seznanjena tudi s stanovanjsko stisko sovaščana Tomaža Pračka, ki živi v Ajdovščini. Po delovni nezgodi je ostal na invalidskem vozičku. Stanoval je v 3. nadstropju stanovanjskega bloka v Ajdovščini, kjer ni bilo dvigala. Tako da ni imel izhoda iz stanovanja in si je štiričlanska družina želela, da bi si zgradili hišo v Budanjah, kjer je oče podedoval parcelo. Tako smo se na RK odločili, da bomo zbirali sredstva tudi za njegovo družino. Organizirali smo humanitarno akcijo 'Ker nam ni vseeno' in sicer v času od 1. decembra 2009 do 31. marca 2010. Prosili smo, da bi delovne organizacije in občani, namesto za čestitke, darila in druge zadeve namenili sredstva v dobrodelne namene. Kot se verjetno spomnite, je bila ta akcija zelo odmevna, v tem času smo uradno zbrali 37.700 €. Na odboru smo se dogovorili, da se bodo zbrana sredstva razdelila na polovico. Kot sem bila seznanjena, so nekateri prijatelji, sodelavci in sorodniki prispevali sredstva direktno Janku in Tomažu, tako da je bilo prav gotovo zbranih še nekaj tisoč več. Janko je najel pri banki še 10.000 € kredita. Ko ga je odplačal, me je poklical in rekel: »Gospa Vera, kredit sem odplačal, zelo sem srečen! Tega ne bom nikoli pozabil! Hvala vam, ker ste mi pomagali in iskrena hvala vsem, ki so prispevali sredstva v ta namen.«   

Lahko vam povem, da je Janko zelo skromen, delaven , hvaležen za vse, kar ima. Srečen!  Zato večkrat razmišljam, kako bi bilo lepo, če bi le vsi znali ceniti tisto, kar imamo. Janko nam je lahko za vzgled. Zato bodimo drug drugemu v spodbudo in pomagajmo si risati nasmeh na obrazu in srečo v srcu. In srečni bomo tudi sami.

Vera Kodrič