V domu so otroci prejemali hrano in oblačila, a vse to ni nadomestilo bližine mame in očeta. Disciplina je bila ruska in to taka, da si sedanji otroci tega sploh ne morejo predstavljati. V domu je vladal vojaški red, kar se jim je poznalo vse življenje. Vsi otroci so morali tudi delati - v kuhinji, na vrtu, čistili so sobe, stranišča, hodnike ...
V glavnem so bili to otroci iz zelo revnih družin, ki so bili doma večkrat lačni kot siti.
Preživeli osemdesetletniki, bivši gojenci tega doma, so se novembra 2018 prvič srečali po sedemdesetih letih v Pivki, kjer sta jih zbrala Ernest Margon in Vladimir Grželj. Od 122 otrok jih je še živih 25. Se razume, da se po tolikih letih niso več prepoznali. Skupaj so si ogledali zapuščeno vilo in Park vojaške zgodovine.
Med gojenci tega doma in med pobudniki za prvo srečanje, je bil tudi vipavski rojak Silvo Vidrih iz Lož pri Vipavi, sedaj bivajoč v Šempetru pri Gorici, ki mi je pripovedoval svojo žalostno zgodbo vojne sirote tako in drugače. Zgodba me je ganila do solz, zato sem jo zapisala:
"Kot otrok sem bil brez staršev. Živel sem v Ložah pri Vipavi pri stari materi in neporočenemu stricu. Naši domačiji so rekli 'pri Urbanovih'. Oče je zbežal, mamo pa so mi leta 1943, ko sem imel šest let, ubili partizani. To me je zaznamovalo za vse življenje. Povsod sem jo videl in iskal vsako sled za njo. Končno sem po dolgi in težki poti našel njen grob, 23 let po njeni smrti, in jo prekopal na domače pokopališče. Z očetom sem se kasneje srečal samo dvakrat. Živel je na Občinah pri Trstu. Ker so bili doma siromašni, so me dali v Mladinski dom za vojne sirote v Pivko, kjer sem preživel dve leti. V lepem spominu imam druženje s prijateljema v tem domu, doma iz Trsta, za katera sem pozneje izvedel, da sta se preselila v Ameriko. Lepi spomini so mi ostali tudi na izlete, na skrivanje v vojaških rovih, na mnoge nastope na odru in na druge otroške vragolije. Sicer pa je v domu vladal vojaški red in disciplina. Iz Pivke so me leta 1946 odpeljali v Dovje pri Mojstrani, kjer sem pasel krave in čistil hlev na domačiji Cirila Kosmača. Tisto leto so moji gospodarji v Dovjem pisali mojim domačim v Lože, da naj za mene pošljejo oblačila in obutev za zimo, ki prihaja. Mojemu stricu to ni bilo všeč in je odgovoril, da če si ta pastir ne zasluži oblačil in obutve za zimo, naj pride takoj nazaj domov v Lože in tako se je res zgodilo. Domov me je pripeljal oče znane vzgojiteljice in pozneje dopisnice Primorskih novic Duše Ferjančičeve, ki je bila doma v mlinu pri Močilniku pred slapenskim mostom. Pri stricu sem ostal do odhoda k vojakom leta 1957 v Srbijo, toda to je že moja druga zgoda."
Magda Rodman
