V župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu, ki se ponaša z enim najlepših pročelij ne le na Primorskem, temveč v slovenskem merilu, je tudi imeniten glavni oltar. To je monumentalna arhitektura z vitkimi črnimi stebri, ki imajo izrazit višinski zagon, z nazobčanimi zidci, s pari ločnih pristreškov ter močno razgibano atiko v gornjem delu, okrašena pa je z geometrijsko ornamentiko iz barvitih marmorjev in kamnov. S podstavkom vred je oltar visok osem metrov, višina štirih stebrov oltarnega nastavka je 2,40 metra, širina menze in podstavka pa 4,40 metra.

Umetnostni zgodovinarji so o tem oltarju dolgo zgolj domnevali, da je delo slovitega goriškega kamnoseka Leonarda Pacassija, zdaj pa je to dokazano. Leonardo je bil tretji s tem imenom v sloviti goriški rodbini kamnosekov, kiparjev in arhitektov grškega porekla, ki je prišla v Gorico preko Benetk, dejavnost njihove delavnice na Goriškem pa je izpričana od dvajsetih let 17. stoletja dalje. Okrog leta 1700 je bila najpomembnejša v Gorici in je delovala ne le v lokalnem okolju, temveč na območju od Dunaja na severu do Reke na jugovzhodu. O Leonardu Pacassiju, čigar rojstni datum ni znan, se domneva, da se je rodil v sedmem desetletju 17. stoletja in se izučil v očetovi kamnoseški delavnici. Za nas je zanimivo, da je bil v svaštvu s kamnosekom Mihaelom Kušo iz Lokavca, ki je postal tudi varuh njegovih mladoletnih otrok. 20. decembra 1697 je namreč Leonarda v Gorici zadela prezgodnja smrt, ki je prekrižala njegove velike načrte.

Da je avtor glavnega oltarja v Podnanosu, izpričuje arhivski zapis, ki sem ga našel v skupnem urbarju cerkva sv. Marije Magdalene v Otoščah in Svete Trojice nad Orehovico. Ta zapis pravi, da je cerkveni ključar Blaž Trošt v letih 1689 in 1690 kamnoseškemu mojstru Leonardu Pacassiju izročil tri zneske v skupni vrednosti okroglo 63 dukatov kot prispevek sosesk v Otoščah in v Orehovici za marmornati oltar sv. Vida. Ta dokument, ki oltar datira v čas okrog leta 1690, je tudi edini znani pisni dokument, ki dokazuje avtorstvo nekega Leonardovega dela na naših tleh.

Božidar Premrl