Simona Kermavnar

»Prvo Wolfovo naročilo novemu učencu je bilo, da naj si nabavi skicirko in naj jo nosi vedno s seboj. Opazuje naj ljudi in riše, kako stojijo, hodijo in govorijo…«.[1] Tako je Janez Wolf, »poslednji slovenski cerkveni freskant velikega stila«,[2] naročil svojemu učencu Simonu Ogrinu, ki je leta 1872 kot enaindvajsetletnik prišel s Stare Vrhnike v Ljubljano k njemu v uk in s katerim sta vse do mojstrove smrti 1884 ohranila tesne prijateljske stike.

Dragocena majhna skicirka (10,8 cm x 18,6 cm) se je po zaslugi slikarjevega vnuka Rafaela Javornika ohranila vse do danes. Na prvi strani je mladi slikar s peresom z dekorativno poudarjenima inicialama ponosno zapisal S. Ogrin učenec pri gosp. Wolf-u. Zagotovo jo je vzel s seboj tudi na beneško akademijo lepih umetnosti, kjer je študiral med 1875 in 1877, saj je v njej več motivov, ki so vezani na to lagunsko mesto, npr. gondole z gondoljerji in fasade (beneških?) cerkva. Tokrat pa nas zanimajo risbe in skice, ki se navezujejo na poslikavo v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Štefana v Vipavi.

Od prvotne srednjeveške cerkve sv. Štefana,[3] ki jo je med  1460 in 1465 zgradil stavbni mojster Jörg Streit, so se ohranili dolgi prezbiterij s petosminskim zaključkom in delno stene ladje. Leta 1556 je bila prizidana nova ladja, med 1679 in 1750 je bila cerkev podaljšana proti zahodu in tedaj so jo tudi barokizirali. Prezbiterij je v celoti poslikan. Freske so nastale v dveh fazah: baročne na oboku (1737–1738) so na podlagi arhivskih dokumentov pripisane Francu Jelovšku, mlajše na stenah je med letoma 1876 in 1877 naslikal Janez Wolf. Pomagali so mu učenci Simon Ogrin, Ludovik Grilc, en mesec Anton Jebačin in Benečan Risigaro.[4]

Naročnik nove poslikave je bil Jurij Grabrijan, nekdanji Prešernov gimnazijski sošolec in domoljubni pesnik ter od 1840 pa vse do smrti 1882 vipavski dekan. Napis z letnico poslikave in imenom naročnika za oltarjem pod naslikano edikulo z medaljonom s Kristusovo glavo, kar naj bi naslikal Grilc,[5] se glasi: Pod knezoškofijstvom JANEZA KRIZOSTOMA, pod / dekanom in kanonikom JURJEM GRABRIJANOM / se je to svetišče slikalo, leta MDCCCLXXVII. 

Leta 1964 so freske pod vodstvom prof. Mirka Šubica restavrirali, o čemer priča napis za oltarjem.[6]

Wolf je napravil tri osnutke za tri prezbiterijske stene in jih predložil naročniku. Risbe se nanašajo torej na severno (evangeljsko) in južno (listno) ter vzhodno steno. Znano je, da je Wolf svoje osnutke stenskih poslikav po izvedbi naročila običajno zavrgel.[7] Zato so trije ohranjeni kartoni za vipavski prezbiterij še posebej dragoceni. Risbe je leta 1923 umetnostni zgodovinar France Mesesnel, ki je leto prej na praški univerzi promoviral z disertacijo o Wolfu in ki je mlada leta preživljal v Vipavi, prinesel iz vipavskega župnišča v Narodno galerijo.[8]

Med poslikavanjem je mojster tudi marsikaj spremenil, zlasti je popolnoma predrugačil glavni prizor, kjer je bila prvotno načrtovana Pridiga sv. Štefana, danes pa vidimo Apoteozo oz. Poveličanje sv. Štefana: na oblaku, ki ga nosijo kvišku trije angeli (naslikal naj bi jih Ogrin), sedi v liturgično oblačilo diakona oblečeni sv. Štefan. Gibanje navzgor kompozicijsko povezuje prizor z Jelovškovimi iluzionističnimi freskami na oboku.

Na stranskih stenah, ki sta poslikani v duhu beneške visoke renesanse, so naslikani stebri z vmesnimi arkadami, pod katerimi so upodobljeni prizori iz svetopisemskega poročila o sv. Štefanu (Apd 6, 8–10; 7, 54–60), zavetniku vipavske cerkve. V Apostolskih delih piše, da je po rodu helenistični Jud Štefan spadal med sedem diakonov, ki so jih apostoli posvetili s polaganjem rok, da bi razbremenili delo Jezusovih učencev, bil pa je od vsega začetka tudi odličen pridigar.

Na severni steni so od ladijske smeri proti oltarni upodobljeni prizori: Sv. Štefan sprejet med diakone, Sv. Štefan deli miloščino in Sv. Štefan prejema red diakona / Posvečenje. Za figurami se pogled odpira na arhitekturo v ozadju, levo in desno v interjer, na sredini na fantazijsko veduto. Na prvem prizoru vodi bradat mož mladega Štefana proti stopnišču k apostolom, ki stojijo pred vrati na vrhu stopnic okoli sv. Petra. Na drugem prizoru sv. Štefan izvršuje svojo prvo dolžnost, ki so mu jo naložili apostoli: deli miloščino revnim. Na zadnji sliki severne stene pa je prikazan prizor, ko sv. Peter polaga Štefanu roke na glavo; ta obred naj bi ga utrdil v njegovi prihodnji usodi pridigarja in mučenika. Na južni steni, kjer sta tudi dva vhoda v zakristijo (vzhodni je zazidan), pa je upodobljena Smrt sv. Štefana.

Pri zasnovi severne stene se je Wolf zgledoval po Veronesejevi sliki Gostija v Levijevi hiši[9] iz leta 1573 (Accademia, Benetke), figura sv. Štefana na prvem prizoru pa izvira iz upodobitve sv. Peter ozdravi hromega nazarenskega slikarja Juliusa Schnorra von Carolsfelda.[10] Tudi sicer lahko zametke za vipavske prizore vidimo že na Wolfovem ciklu iz legende istega svetnika na predeli stranskega oltarja v Stari Loki iz leta 1868, kjer je bil vzor prav tako Schnorr.[11]

Junija 1876 je Wolf pisal Ogrinu: »O počitnicah boste imeli priliko delati pri meni v Vipavi. Meseca julija bom tam. Kdaj iz Ljubljane odidem, bom že pisal. Pišite mi o priliki, koliko plače na mesec zahtevate; hrana je prosta. Ne mudi se z odgovorom, da le do konca tega meseca izvem.«[12] Sam Ogrin je v svojih spominih, objavljenih leta 1922 v Zborniku za umetnostno zgodovino, za leto 1876 zapisal: »Približal se je konec šolskega leta. Mojster Wolf mi je večkrat pisal, naj pridem po dokončanih študijah naravnost v Vipavo, da mu pomagam pri slikanju presbiterija v tamošnji dekanijski cerkvi …«.[13]

Za naslednje leto, torej po vrnitvi iz Benetk, pa je zapisal: »Ko dospem v Vipavo, mi pravi mojster: 'Izročim Vam evangeljsko stran in naredite mi tri slike. Plačam Vam toliko, kolikor dobim jaz zanje.' Te slike so: sprejem sv. Štefana v diakonat; sv. Štefan deli miloščino in sv. Štefan blagoslovljen za dijakona. Te slike sem pričel z največjo vnemo. Na mojstrovo željo sem upodobil tudi več tamošnjih domačinov, n. pr. tedanjega kaplana V. [Janez Vidergar; op. S. K.], beneficijata H. [Luka Hiti; op. S. K.], grofa Lanthierija, dekana Grabrijana, cerkvenika itd. Portrete sem porabil nato pri slikah. Največ zabave mi je delal grof. Hodil mi je v cerkev za model in je vsakikrat zaspal. Te tri slike sem delal nekako pet tednov. Mojster je med tem časom dokončal skupino za velikim oltarjem in pričel s sliko: smrt sv. Štefana. Ta slika je bila zadnje njegovo delo v Vipavi in najboljše, kar je naredil v svojem življenju …«.[14]

V zvezi s portreti domačinov iz Vipave in sodobnikov[15] omenimo, da sta vsaj Grabrijan in Wolf znana tudi po fotografijah in je podobnost nesporna. Za zadnjega grofa goriške plemiške rodbine Lanthieri, Karla Friderika (†1910), ki je posestvo Vipava (Wippach) od svojega očeta Tadeja Klemna prevzel po njegovi smrti leta 1866, si z lahkoto predstavljamo, kako je bilo poziranje zanj naporno. Zaradi razsipnosti in nerazsodnosti tudi ni zmogel upravljati svojega vipavskega posestva in ga je prepustil edini hčeri Klementini (Clementina Elena), ki pa ga je 1908 izročila svojemu možu Hermanu baronu Lewetzov in Mecklenburg.[16] Grof je upodobljen kot radodarni mož s košaro hlebčkov na freski Sv. Štefan deli miloščino.

Kot smo videli, je Simon Ogrin v svoji spominih nedvoumno zapisal, da je severno steno poslikal sam, enako nedvoumen je tudi Steska.[17]

Glede na ohranjene risbe[18] v Ogrinovi skicirki in osnutek prvega severnega prizora (Sv. Štefan sprejet med diakone) z mrežo za prenos na steno bo slikarju najverjetneje le potrebno verjeti. Po mnenju Andreje Žigon naj bi namreč Ogrin naslikal le zadnji prizor, in sicer zato, ker da je slabši od ostalih: »…glede na kvaliteto in prepričljivost posameznih slik pa je očitno, da je Ogrin naslikal le zadnji prizor, tj. sliko Sv. Štefan prejme diakonsko čast«.[19]

Za konec omenimo še tromplej na južni steni prezbiterija, kjer so v zazidanem pravokotnem portalu naslikana lesena vrata z železnima kljuko in držalom. Na južni steni naj bi Wolfu sicer pomagal Ludovik Grilc,[20] a glede na veliko podobnost z naslikanim tromplejem na zunanjščini Ogrinove hiše (vile) na Vrhniki iz let po 1885[21] Ogrinovega sodelovanja ne gre izključiti niti na južni steni vipavske župnijske cerkve.