Domača salama je ena najbolj znanih slovenski kmečkih jedi, ki ne sme manjkati na praznični mizi. Tradicija izdelave se sicer nekoliko razlikuje po različnih pokrajinah, pri tem pa velja nenapisano pravilo, da so primorske salame med najboljšimi. Tega se zavedajo tudi slapenski izdelovalci, ki so letos pripravili že 19. salamijado, da bi še izboljšali svoje izdelke.

Skrivnost dobre salame je v kvalitetnih sestavinah, pravilnem zorenju in ustrezni 'luni', kot so včasih rekli, a ta modrost je še zmeraj živa. Salama skriva različne odločitve: izbiro pravega mesa, količino soli, prave začimbe, tehniko polnjenja in skoraj najpomembnejše – umetnost sušenja. Pri tem so primorske salame - in s tem tudi slapenske - nekaj posebnega, saj že desetletja zorijo v kleteh, kjer so naši predniki znali uporabiti pravo vlažnost in zračnost prostora. Sicer velja, da vsak skrbno ohranja svoj posebni recept, ki pa ostaja skrivnost. Salama ni le hrana, je tudi dokaz in ponos, da nekdo zna pripraviti najboljšo in da bogati svoje znanje z izkušnjami drugih. Zato je malo tekmovalnega duha popolnoma običajna lastnost ocenjevanj salam.

Na letošnji 19. slapenski salamijadi so ocenjevali 15 salam različnih izdelovalcev. Najprej so jih prerezali, povonjali, ocenili po videzu prereza, teksturi, aromi, ravnovesju začimb in okusu. Najboljšo salamo je naredil Robert Ferjančič, drugi je bil Roman Marc, tretji pa Pavlo Žorž.

Pravijo, da salama ne postane res 'domača', če nima zgodbe, na katero so vsi ponosni in nas navadno pelje v preteklost, v posebne podrobnosti in skrivnosti, ki bogatijo tudi našo kulturno in gastronomsko dediščino. V sodobnem času sicer trgovine ponujajo raznovrstne predpakirane salame, a domača ostaja dragocena, ker pripoveduje zgodbo o nas. Ali kot je dejal letošnji zmagovalec Robert Ferjančič: »V salami niso le sestavine, v njej je duša.«

Majda Malik