Nedelja, 8. september. S somišljeniki, prijatelji, smo se odpeljali na spominsko prireditev na bazoviško gmajno. Ker je bila z nami tudi mlada misel, je bila pot še lepša. Prireditev je potekala pred spomenikom junakom, ki niso klonili takrat, ko se je Evropa tresla v temeljih. Fašistične krogle so pretrgale 6. septembra 1930, še pred zoro, življenja štirim junakom, in sicer Ferdu Bidovcu, Franu Marušiču, Zvonimiru Milošu in Alojzu Valenčiču.

Našo slikovito pot po Krasu so spremljali oživeli vinogradi. Iz njih sta prihajala vesel pogovor in smeh. Torej, letina bo dobra.

V Lipici so se obiskovalcem ponosno razkazovali beli lepotci. Kako lepa je naša dežela! Vrt.

Državne meje nismo niti opazili. Lepo! Sprehodili smo se po Bazovici in vdihavali nedeljski mir.

Na bazoviški gmajni so potekale še zadnje priprave na spominsko prireditev. Poklonili smo se junakom, štirim, ki so padli pod fašističnimi streli, in soborcu, ki ni prenesel trpljenja zloglasne rimske ječe Regina Coelli. Tudi pisatelj Kosmač je poznal njeno trpljenje. Pod mogočnimi iglavci, ki so res izjeme med kraškim grmičevjem, so me prevevale Bevkove misli: »Kaj boste storili zdaj, ko vam hočejo vzeti jezik? Ali boste znali braniti dediščino svojih očetov? Ali boste vdano klonili glave in zalajali, ko ne znate drugega jezika?« Štirje bazoviški junaki niso umolknili, ko se je moral naš jezik, osovražen in opljuvan, umakniti za zidove domov.

K prireditvenemu prostoru so prišli pohodniki, z nahrbtniki in palicami, ki so se iz različnih slovenskih in italijanskih krajev udeležili že 44. spominskega pohoda. Čeprav so težki oblaki cel dan viseli na nebu, so prehodili kar dolgo pot, in sicer po kraških gmajnah do doline Glinščice, na Kokoško in nazaj.

Na spominski prireditvi sta sodelovala združena pevska zbora. Kajuhovi verzi Samo milijon nas je … so pretrgali spokojnost kraške pokrajine. Pihalni orkester iz Proseka je obogatil slovesnost s svojimi instrumenti. Na bazoviško gmajno so prišli visoki predstavniki naše oblasti. Pozdravni govor je imela ministrica za kulturo Astra Vrečko. V njem je povezala preteklost s sedanjostjo in skupnost s posameznikom. Poudarila je pomen in moč naše besede, ki nikoli ne sme utihniti, če bi morala kričati.

Na prireditvenem odru se je zvrstilo več govorcev, nekateri so govorili v slovenskem jeziku, drugi v italijanščini. Prav je tako, vsak ima pravico do svojega jezika, to je misel štirih junakov na bazoviški gmajni. Med govorci je bil tudi tržaški škof.

Pred spomenik žrtvam so položili venec predstavniki naše države in še nekaterih društev in organizacij. Z močnim aplavzom je bil pospremljen venec, ki so ga položili taborniki. Mladost. »Ta roka bo kovala svet!«

Ko je iz združenih glasbenikov zadonelo Vstajenje Primorske, se je prireditev iztekla. Glasba se je kot val širila po bazoviški gmajni in se klanjala junakom, ki niso molčali, ko je bilo hudo.

Irena Šinkovec