Prehranska varnost enakovredna energetski in obrambni

D.Z.

Leta 1962 je šest držav ustanoviteljic Evropskih skupnosti sklenilo sporazum o prvi skupni kmetijski politik( SKP) za Evropo. Ker so bili spomini na uničujočo 2. svetovno vojno in lakoto še vedno sveži, so uvedli kmetijsko politiko s skupnimi pravili za podporo kmetovanju in zagotavljanje preskrbe s hrano. SKP se je skozi leta nenehno razvijala, da bi ustrezala spreminjajočim se proračunskim in gospodarskim okoliščinam ter ustrezala razvijajočim se potrebam državljanov. Vendar so prvotni cilji politike, ostali nespremenjeni: povečanje produktivnosti, stabilizacija trgov, zagotavljanje poštenega življenjskega standarda kmetom, zagotavljanje razpoložljivosti hrane in zagotavljanje, da doseže pridelana hrana potrošnike po razumnih cenah.

Vsi ti cilji Rimske pogodbe, ki je bila podpisana med ustanovnimi članicami EU že leta 1957, še vedno služijo prevladujočemu namenu – varnosti preskrbe s hrano v Evropi. Pomen naše prehranske varnosti se je okrepil v času koronske pandemije, še bolj pa v času te krute vojne, ki jo je v Evropi sprožila ruska agresija na Ukrajino. To obdobje je zlasti pokazalo, da je prehranska varnost enako strateškega pomena, kot obrambna in energetski varnosti, kar je bilo podkrepljeno tudi v najnovejših sklepih tudi Svet Evrope.

 Prehransko varnost dolgujemo predvsem našim kmetom, tistim, ki obdelujejo zemljo in redijo živali, ter delavcem v celotnem prehranskem sistemu. Danes si je težko predstavljati, kakšno bi bilo evropsko kmetijstvo brez skupne kmetijske politike. V času, ko je začela delovati SKP, ko so kmetje v zahodni Evropi prejemali neposredna plačila in druge oblike podpore, so se kmetje v vzhodni Evropi soočali s precej drugačno realnostjo. Prisiljeni so bili delati za kolhoze, in  del svojega pridelka brezplačno izročiti državi v okviru obvezne oddaje. Ta zgodovinska izkušnja še danes povzroča vidne razlike v razvoju kmetijstva in podeželja v različnih delih Evrope.

Skupna kmetijska politika pa je tudi ena bistvenih prednosti Evropske unije v primerjavi z drugimi deli sveta, saj  prav ta  zagotavlja EU prek njenih mehanizmov visoko kakovost hrane ter varovanje okolja hkrati. Evropski potrošniki uživajo zato živila najvišje kakovosti v svetu, ki so izjemno cenjena tudi na tujih trgih, saj so članice EU največje izvoznice živil z najvišjo dodano vrednostjo. Ob vsem tem pa ne pozablja, da kmetijstvo ni industrija, zemlja ni tovarna, živali niso stroji in se skozi desetletja prilagaja novim zahtevam, na področju trajnostne pridelave, dobrega počutja živali in podnebnim spremembam.

.