S problematiko škod po volkovih se rejci domačih živali srečujejo na najbolj krut način – ko iščejo in po pašnikih pobirajo kadavre poklanih domačih živali. Ob prijavljanju škodnih dogodkov pa ugotavljajo, da obstaja razkorak med predpisi in »strokovnimi gradivi« ter realnim stanjem na terenu. Po prvem vtisu gre za jasno prioriteto državne politike za t. i. obnovo narave tako, da se kakršnakoli gospodarska dejavnost čim bolj omeji oz. iz narave v celoti umakne.

Vsa nadaljnja raziskovanja te in drugih problematik le potrjujejo, da ne gre za občutek, temveč za realno in namerno politiko. Morda niti ne, da se umaknejo vse človeške dejavnosti, saj bi »posvečeni« še vedno radi koristili lepote kulturne krajine in koriščenja naravnih virov mimo pravil zasebne lastnine.

Kar se škod po volkovih tiče, so rejci že ugotovili, da predpisane električne ograje ne delujejo. Tudi druge metode (pastirski psi, preventivni odstrel enega osebka) ne delujejo. Napad v Krnici je potekal znotraj brezhibno postavljene in z dovolj elektrike napajane visoke elektromreže, namenjene varovanju pred volkovi. Na Mali Pokljuki se je pokol prav tako izvedel znotraj ograde in ob prisotnosti treh pastirskih psov, ko so že nekaj let odganjali volkove.

Napad v Gorjah, ki se je zgodil po odstrelu enega od volkov v tropu, pa dokazuje, da odstrel enega primerka ne deluje »vzgojno«, saj očitno ni vplival na vedenjski vzorec tropa. Da se trop volkov ničesar ne ustraši in da napad ni izveden zgolj za prehrano volkov, temveč za šolanje mladih volčičev, pa dokazuje napad (pred nekaj leti) na območju Čičarije, ki se je zgodil ob fizični prisotnosti treh pastirjev in treh pastirskih psov (2 kraška ovčarja in tornjak). Napad se je zgodil v dveh delih, najprej so volkovi razgnali pse, nato pa je volkulja začela z učenjem volčičev, ki so poklali 12 ovac, ne meneč se za kričanje pastirjev. In še bi lahko naštevali.

Trenutno državno siljenje v sobivanje z velikimi zvermi, ob nenadzorovanem širjenju populacij v kulturni krajini, ne upošteva posledic (opuščanje reje domačih živali, zaraščanje kulturne krajine, ogrožanje turizma na podeželju), ki jih to neodgovorno (ne)ravnanje države prinaša. Ob tem niti niso opredeljeni vplivi na dobrobit domačih živali.

Trenutni sistem deluje tako, da se morajo zgoditi napadi in pokoli domačih živali, da država sprejme nekakšne ukrepe, pri čemer ukrepi zaščite in odvračanja niso strokovno utemeljeni in ustrezno dokazani ter testirani. Namerno izpostavljanje domačih živali zverem pa je najmanj neetično, saj se domače živali zaradi genskih manipulacij (in omejevanja gibanja) niti ne morejo braniti, zbežati.

»Kar pa je konec koncev tudi v nasprotju s tako razvpitim zakonom o zaščiti živali, mar ne«, nam je nedavno povedal gorenjski rejec drobnice in dodal: »kako naj ravnamo v primerih velikih zaščitenih zveri, nam narekuje kar nekaj zakonodaje. ZON nam nalaga, da moramo na svoje stroške, kot dober gospodar, zaščititi svoje živali, način zaščite pa je določen s pravilnikom o varovanju premoženja. Gre pravzaprav za zelo strokovno področje in moje vprašanje je bilo, kje je strokovna podlaga temu? Ker je nisem našel, sem o tem poizvedel na ministrstvu ter dobil odgovor v obliki odločbe, da predpisan način varovanja pred zvermi strokovne podlage nima. Očitno je bila zadeva v začetku sprejeta dokaj na pamet in arbitrarno, po neki logični presoji, kaj bi bilo najbolje, pri čemer je pravila postavljala lovsko-gozdarska stroka ob vidni odsotnosti zootehniških strokovnjakov. Vendar pa tu ne gre le za »tehnični« problem, ki je toliko večji, ker se predpisane metode očitno ne obnesejo v praksi. Problem je zlasti ustaven in s tem tesno povezan s pravno državo. Po 30 letih bi se morali vprašati, kaj so prioritete slovenske družbe, kaj je temeljni javni interes? Kako naj se razvijamo, koliko varovanja si lahko privoščimo?«