Z otroki v vrtcu smo pihali v zrak milne mehurčke. Kam pa gredo? »V nebo, v smreke, v vesolje!« so vzklikali otroci. Kaj pa je v vesolju? »Okrogle lune, zvezde, Sonce, noči, gospodi iz vesolja. To so vesoljci.

Zanima me, da bi »vidu« vesoljce.

Vesoljci so že »umrleni«.

Vesoljci »nikol« ne umrejo, k so v zraku.

Sneg bi rad »vidu« v vesolju. Ne, oblaki so samo v vesolju.

»Jest« bi šu rad enkrat v vesolje. Ja pol »morš« met pa raketo.

Kako zvezde letijo dol iz vesolja? Mene pa zanima, kako so nastale zvezde. A so tle nardil zvezde, pol so jih pa vrgli gor v vesolje?

Uni k' umrejo, postanejo zvezde na nebu. Moja mami noče, da bi jest postal zvezda….

Tako so se otroci pogovarjali o vesolju. Da bi ugotovili, kako nastanejo zvezde, smo si na Youtubu ogledali posnetek »Rojstvo zvezde.« Deček je ob ogledu videoposnetka vzkliknil: »Ja mene je pa tega kar strah.«

Kako pa nastane zvezda?

»Rodi se zvezda takrat, ko se prah naredi pa se tist okroglo vrti.

K' se rodi zvezda, je barve roza, pa modre pa rdeča. Ko se rodi, je pa rumena.

Rozo k se vrti okrog stiska oblake, pol gre pa iz obeh strani ven svetloba k' se not rojeva taka krogla. Potem pa začne na uni, k' se vrti nastajati taka velika krogla, pol pa že začnejo nastajati na krogli taki trikotniki,« so navdušeno pripovedovali otroci.

Ker so nas zvezde tako prevzele, smo s pomočjo naše urejevalke prostorov Tine naredili zvezdni kotiček. Otroci so od doma prinesli ročne svetilke, da so v zvezdnem kotičku sami ustvarjali zvezde. Rojstvo in smrt zvezde pa smo uprizarjali s pihanjem milnih mehurčkov na črno podlago. V zvezdnem kotičku so se otroci crkljali in si ogledovali knjige o vesolju. Pri ogledovanju zvezdnega kotička se je razvil tale pogovor:

 »Kje mamo pa luno.

Luno bomo ujel.

Kako pa?

Z vrvo, z dolgo, dolgo vrvo.«

Zunaj otroci dobijo vrv, pa ne morejo ujeti lune. Zakaj ne?

K' se je vrva strgala.

K' je bla prekratka vrv.

Mi smo hotl' Kajo gor vržt', da bi jo privezala, pa nam jo dol prinesla.

Pa ni šlo? Ne.

Jest bom še doma probou.«

Naslednji dan: »Luno lahko naredimo kar iz papirja. Če bomo luno ujel, bom jest zlo žalostna.

Zakaj?

Zato k' z mamo hodva brez lučke, pa nama svet'.

Pogovarjali smo se tudi o težnosti in se v breztežnostnem kotičku preizkusili v risanju leže pod mizo z listom nad glavo, naslonjenim na spodnji del mize. Potem so nas zanimali planeti. Prebrali smo, da je v vesolju veliko osončij in da je Sonce zvezda, ter spoznali vse planete v našem osončju. Katere planete poznamo? »Merkur, Venera, Zemlja, Lidl …« je dodala deklica, ki se ji je verjetno zdelo, da zraven trgovine Merkur obstaja še Lidl. Kaširali smo balone in iz njih ustvarili planete ter jih s pomočjo naše Tine in hišnika Toneta obesili na strop. Najbolj nas je navdušil Jupiter, ki je tako gromozanski, da bi vanj lahko spravili vse ostale planete iz našega osončja, v njegovo rdečo pego pa kar dve Zemlji. Ali veste, da v rdeči pegi že celih 300 let divjajo viharji? Da bi še s telesom začutili, kako deluje naš sončni sistem, smo uprizorili gibanje planetov okrog Sonca. Le kako se planeti lahko tako vrtijo? Okrog Sonca pa še okrog svoje osi! Nam se je tako vrtelo, da nas je kar naprej zanašalo ven iz orbit in smo se morali velikokrat ustaviti. Še dobro, da nismo planeti.

Kako pa izgleda naša Zemlja iz vesolja? To smo ugotovili tako, da smo se povezali s pravo vesoljsko postajo in tam postavili vprašanja. Najbolj nas je zanimalo, kako astronavti živijo na vesoljski postaji. Dobili smo odgovor, naj si to ogledamo na enem od videoposnetkov na Youtubu. Videli smo, da življenje na vesoljski postaji še zdaleč ni lahko, da je prav poseben izziv, ko moraš na stranišče, in da astronavtom lasje ves čas štrlijo v zrak. Po drugi strani so pa kot pravi supermeni in letajo po zraku ter brez težav skačejo v globino. Za to bi se pa splačalo iti v vesolje: »Jest sem mamici pa atiju reku, da gremo v vesolje na izlet, drug teden. Pa sta rekla da ne.« Zanima nas tudi, če je astronavtom v vesolju kaj dolgčas po Zemlji in kdaj pridejo nazaj. Zaželeli smo jim, naj se lepo imajo.

Da bi tudi mi lahko poleteli v vesolje, smo naredili raketo iz kartonskih škatel. Najprej smo skupaj naredili načrt. Škatle nam je že za zvezdni kotiček pa tudi za raketo prinesel očka ene od deklic. Vušššš … in že nas je odneslo v vesolje, enkrat na Mars, enkrat na Venero, samo tam smo morali paziti, ker je zelo vroče, tako da bi se raketa lahko stopila, pa še ven nismo smeli, kar je tam strupeno ozračje. Iz vsakega planeta smo se radi vrnili na našo Zemljo. Na njej lahko živimo zaradi težnosti, vode in zraka. Hvaležni smo za našo Zemljo in lepo bi radi skrbeli zanjo, da bomo še dolgo lahko pili čisto vodo in dihali svež zrak.

Na koncu pa smo se pogovarjali še o tem, kaj bi si želeli imeti na čisto posebnem, našem planetu. Radi bi imeli planet, ki bi »merkal« Zemljo. Na njem bi imeli radi nalepke »Tačke na patrulji«, posodice, konje, igrače, narejene iz kamnov in ledu, uro, ker bi radi vedeli, koliko je ura, bord pa pancarje in smuče, sadje, lepe oblekice, oblačila, vlake, tobogane, gugalnice, džunglo, punčke, pa fante, pa starše, pa še živali. In nenazadnje »poljubček od mamice.«

Jaz in ti

Na poti okrog Sonca,

kot poseben nov planet,

se sprehajam jaz,

se sprehajaš ti

in med nama so poti.

Pot do tebe in do mene,

enkrat ravna, drugič zvita,

tretjič celo hribovita

mene, tebe okrepi

SREČANJA nam podari.

Kot že samo ime pove,

v SREČANJU se SREČA skriva,

mene, tebe obdari,

če sva le dovolj RANLJIVA.

Čeprav se KAOS vse nam zdi,

počasi in ubrano,

iz spustov in vzponov,

padcev in zagonov

naenkrat KOZMOS zaživi.

Tako iz planeta kot sem jaz,

iz planeta kot si ti,

iz planetov kot smo mi,

nov se SVET lahko rodi.

Ksenja Jeram, vzgojiteljica v Vrtcu Tržič, enota Križe