Mednarodna Pretnarjeva nagrada 2017 – častni naslov »ambasador slovenske književnosti in jezika« – je slovenska zahvala poljski književni prevajalki in slavistki JOANNI POMORSKI za večletno posredovanje slovenske literature in jezika na Poljskem, vzpostavljanje slovensko-poljskih književno-jezikovnih stikov ter mednarodnopovezovalno delo, ki pomembno vključuje sodobne slovenske književne ustvarjalce.

Nagrado podeljuje  Ustanova Velenjska knjižna fundacija na pobudo Iva Stropnika v četrtek, 8. junija 2017, ob 19. uri v Vili Bianca v Velenju.

Svečani  dogodek sprejema letošnje nagrajenke  JOANNE POMORSKE v Tržiču bo v petek, 9. junija 2017, ob 19. uri v večnamenskem prostoru Knjižnice dr. Toneta Pretnarja. Program bodo sooblikovali učenci Glasbene šole Tržič. Prisrčno vabljeni, da se nam pridružite na večeru sprejema, v letu, ko se spominjamo 25- obletnice smrti našega someščana in 25 –letnice izida prelepe monografije  V sotočju Bistrice in Mošenika, za katero je dr. Tone Pretnar napisal 100 oktav o Tržiču.

Joanna Pomorska (1953, Varšava) je vodilna poljska prevajalka iz slovenskega jezika. S slovenskim jezikom in kulturo se je srečala že med študijem slavistike v Varšavi, kjer se je pri profesorju Tonetu Pretnarju naučila tudi slovenščine. Svoje znanje je pozneje še izpopolnjevala med podiplomskim študijem v Ljubljani in na tečajih poletne šole slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Prevajati je začela takoj po diplomi, saj je že leta 1986 izšel njen prevod romana Branka Hofmana Noč do jutra. Po njeni zaslugi so poljski bralci spoznali in vzljubili Draga Jančarja. Prevedla je večino njegovega romanesknega opusa (Galjot, Posmehljivo poželenje, Katarina, pav in jezuit, To noč sem jo videl), kratko prozo (Pogled angela) ter eseje (Terra inkognita) idr.  Prevedla je tudi prozo Janija Virka Smeh za leseno pregrado ter dve deli etnologa Božidarja Jezernika (Kava in skupaj z J. S. Non cogito ergo sum), prevedla je eseje Aleša Debeljaka, Petra Krečiča, ob različnih priložnostih tudi poezijo. Posebej pomembni pa so njeni prevodi slovenske dramatike, saj obsegajo širok nabor avtorjev, od Primoža Kozaka (Afera), Dušana Jovanovića (Antigona), Matjaža Zupančiča (Vladimir) do predstavnice najmlajše generacije Simone Semenič (Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije). Med njimi ima Zupančičev Vladimir na Poljskem že zavidljivo število uprizoritev.

 Nagrado, poimenovano po dr. Tonetu Pretnarju, slovenskem literarnem zgodovinarju, verzologu in prevajalcu, sta leta 2004 na pobudo Ivana Stropnika ustanovili Književna asociacija Velenika in Velenjska knjižna fundacija.

Mednarodna Pretnarjeva nagrada (MPN) ambasadorjem slovenske književnosti in jezika (ASKJ), je slovenska kulturna zahvala (za trajnejše, večletne ali enkratne pomembne prispevke pri mednarodnem književniškem povezovanju oz. uveljavljanju slovenske literature in jezika v tujini) tistim zaslužnim posameznikom (izjemoma dvema ali skupini), enakovredno tujim in slovenskim državljanom, ki si po svetu v duhu dr. Toneta Pretnarja (1945–1992) svetovljansko prizadevajo za seznanjanje s slovensko literaturo, slovenskim jezikom in slovenskimi književniki. Je mednarodno priznanje tistim kulturnim posrednikom, ki izven Republike Slovenije, med drugimi narodi po svetu, širijo živo zavedanje in védenje o slovenski literaturi in jeziku, oziroma z njima vzpostavljajo trajnejši mednarodni kulturni dialog, zanimanje in povezovanje (mdr. s spoznavanjem in prevajanjem novejše slovenske umetniške literature, spodbujanjem in organiziranjem učenja slovenščine ter prevajanja slovenske književnosti, uveljavljanjem sodobnih slovenskih književnikov med drugimi narodi ipd.). Od leta 2012 so v pridruženem sodelovanju Foruma slovanskih kultur vsi Pretnarjevi nagrajenci tudi »ambasadorji slovanskih kultur.« Od leta 2007 se podelitvi nagrade s  sprejemom  nagrajenca pridružita tudi Knjižnica dr. Toneta Pretnarja in Občina Tržič.

Pretnarjevo nagrado oz. častni naslov ambasador slovenske književnosti in jezika so doslej prejeli: 2004 – Ludwig Hartinger (Avstrija), 2005 – František Benhart (Češka), 2006 – Gančo Savov (Bolgarija), 2007 – Božena in Emil Tokarz (Poljska), 2008 – Kari Klemelä (Finska), 2009 – Matjaž Kmecl (SLO) in Andrej Rozman (SLO), 2010 – Nadežda Starikova (Rusija), 2011 – Peter Scherber (Nemčija, Avstrija), 2012 – Evgen Bavčar (Slovenija-Francija) in Orsolya Gállos (Madžarska), 2013 - Nikollë Berishaj (Albanija), 2014 - Zdravko Kecman (BiH/republika Srbija), 2015 - Karol Chmel (Slovaška republika), 2016 - Zvonko Kovač (Hrvaška).

Marinka Kenk-Tomazin