Vransko
Srečanje kamišibajkarjev gorenjske regije v Podljubelju je 11. 5. 2024 v večdelnem programu postreglo s kar 28 kamišibaji. Zveni ogromno za en sam večer. Res je ogromno, in to ne le skozi oči ustvarjalnosti – saj je bilo izmed teh kar 16 avtorskih zgodb, ostalo pa izvrsten izbor ljudskih in drugih zgodb/pesmi – ampak tudi z vidika gledalca, ki je iz prav vsake lahko potegnil nauk, odmik, misel ali idejo za malce lepše življenje v tem norem svetu.
Večer so po uvodnem nagovoru Anžeta Habjana, koordinatorja JSKD OI Tržič, in Miha Lindava, predsednika KUD-a Podljubelj, začeli otroci. Njihovi avtorski kamišibaji so nastali na delavnici 20. aprila, vsak edinstven kot otroci sami. In ravno otroci so krasna publika, ogledalo dobremu kamišibaju. Odrasli se včasih čudimo, kako je možno, da vzdržujejo koncentracijo toliko časa – a to je en od največjih čarov kamišibaja. Med kamišibajem se zgodi povezava zgodbe, publike in kamišibajkarja, ki je cel predan trenutku – in otroci to čutijo, se prepustijo. Sploh če imajo tudi sami izkušnjo, kako je biti na drugi strani butaja. Le z enim kratkim premorom za piškot smo zmogli užiti prav vse, kar smo ta večer načrtovali.
Nastopili so otroci Zoja Žen, Ana Lindav, Oskar Ambrožič, Gloria Marisa Krašovec, Jon Ahačič, David Štamcar, Žan Golmajer, Neja Golmajer, Sara Ahačič, Ela Nemc, Jerca Kavar, Gašper Romih in Krištof Štamcar. Odrasli kamišibajkarji pa Barbara Osterman, Lučka Kavčič, Andreja Urbanec, Anže Habjan, poleg ustvarjalcev KUD-a Podljubelj, ki so prav tako ustvarjali tekom 4 delavnic/srečanj, pa še Dragica Ropret Žumer, Joža Žuna, Petra Korenjak, Silva Karim, Jelena Sitar ter Igor Cvetko (tudi v vlogi strokovnega spremljevalca dogodka). Prisotnost slednjih je za nas čast, v kontekstu imena našega festivala so kot markacije ob poti, da vemo, da gremo prav, v pravo smer, po pravi poti. Večer sem povezovala in s kamišibajskimi rimami zaključila Kristina Lindav, ponosna vodja društvene sekcije krasnih kamišibajkarjev.
Po pestrem, smeha in raznovrstne vsebine polnem dogodku smo malce prigriznili in pokramljali. Tako je bil dogodek zaokrožen z druženjem in dobro voljo. Izvedbo festivala so z materialnimi in nematerialnimi sredstvi omogočili KS Podljubelj, Občina Tržič, KUD Podljubelj in območna izpostava JSKD Tržič, hvaležni smo vsem, predvsem pa tudi domači publiki, ki vztraja in nas podpira. Videli smo tudi nekaj novih obrazov, novih navdušencev, ki pridejo tudi od drugod. Ni lepšega!
Vsekakor pa že gledamo naprej, ker če je šlo v tretje, bo šlo tudi dalje. Razmišljati pa bo potrebno o novih oblikah, saj je število nastopajočih krepko naraslo, konec koncev gre za regijsko srečanje, ki upraviči ta naziv. Vseeno pa gre po skromni prijavi drugih gorenjskih kamišibajkarjev sklepati, da ta del Slovenije še čaka pravo kamišibajsko prebujenje. Kako bomo razmišljali za naprej? Ustvarjalnosti nikakor ne bomo omejevali, to bi bilo precej nesmiselno – saj se rodi toliko dobrega za našo malo skupnost in vsakega posameznika, če ji le da priložnost. Pravzaprav sladke skrbi. Kakorkoli … takrat spet povabimo k obisku.
In še nekaj zanimivosti, s katerimi je bil večer začinjen, za konec: beseda »poscan« je bila uporabljena v več kot enem kamišibaju, potrebo po dodatnih rekvizitih (vključno s čelado) sta začutila dva kamišibajkarja, vse skupaj je bilo v prostoru cca. 17 različnih butajev (namiznih odrov), 5 kamišibajkarjev je predstavilo svoj prvi kamišibaj, najdaljšo pot na festival sta naredili kamišibajkarici iz Maribora in Ajdovščine, najbolj zaželena slaščica večera so bile kokosove kroglice, vsi nastopajoči pa so prejeli priznanja in simbolična darila za spodbudo k nadaljnjemu ustvarjanju. Pika.
Če ste zgrešili prejšnji zapis:
in
