Že peti mandat je predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Sodeloval je na treh para olimpijskih igrah, številnih svetovnih in evropskih prvenstvih. Poleg košarke je bila njegova najljubša disciplina met diska, s katero je osvojil bronasto in srebrno para olimpijsko medaljo ter bil devet let evropski rekorder.

Pred časom je ob svojem 70. rojstnem dnevu izdal knjigo »20 nageljnov in voziček.« V njej je zajeto njegovo življenje od zdravega mladeniča do paraplegika, ki ga ni zmotil niti voziček. Nizal je uspeh za uspehom in se kljub tegobam ni predal.

Med rehabilitacijo na Soči je spoznal bodočo ženo Marijo, ki je delala kot medicinska sestra. Med njima se je stkala lepa vez in kasneje sta se poročila. Plod njune ljubezni pa je sin Uroš, in sedaj mu je v veliko veselje že tudi šest- in polletni vnuk Pan.

Čeprav je že dolgo upokojen, je še vedno zelo aktiven v Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, ki mu predseduje, in tudi v Ljubljani, kjer sodeluje v vodstvih športnih ali invalidskih organizacij, med drugim je tudi podpredsednik strokovnega sveta pri para olimpijskem komiteju in član komisije za tekmovalni šport na Zvezi za šport invalidov in član Slovenske olimpijske akademije pri OKS – ZŠZ.

Je zelo srčen človek, poln humorja, čudovit sogovornik in na invalidnost gleda drugače kot večina ljudi, saj ve, da je meja zelo tanka.

»Že dolgo je, odkar sem se nehal spraševati, zakaj jaz. To vprašanje namreč nima odgovora. Sem pa v svoji zgodbi oziroma življenju našel moč, da tistim, ki z mano delijo usodo paraplegika, pokažem lepše strani življenja, saj je jasno le eno: življenje se na vozičku ne konča. Seveda je težko, pravzaprav je zelo težko, sploh za mlade. Življenje, kot so ga poznali do takrat, in vse preproste, samoumevne stvari se v hipu končajo. A možno je nadaljevati, saj se mi nismo spremenili. Še vedno ljubimo življenje, radi potujemo, se ukvarjamo s športom, zganjamo norčije in se zaljubljamo. Res je, potrebujemo pomoč bližnjih, a s tem tkemo medsebojne vezi, kot jih sicer zagotovo ne bi,« razmišlja Jože Okoren v knjigi Dvajset nageljnov in voziček. Knjiga, ki se s čudovitim opisom Jožetovega življenja dotakne srca. (knjigo lahko naročite na telefon 041 693 766)

Njegova aktivnost je kljub vozičku presegla vse vrhunce in mu pustila lepe spomine.

V svoji športni karieri se je srečal tudi s Titom in papežem Janezom Pavlom II.

Kaj vas je prineslo do Tita, papeža Janeza Pavla II in kako je izgledal ta sprejem, obisk?

Sprejem se je zgodil v Beogradu po olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu za neinvalide in pred tem na para olimpijskih igrah v Heidelbergu. Sprejem je bil namenjen dobitnikom medalj, olimpijcem in para olimpijcem davnega leta 1972. Poleteli smo v Beograd. Preko dneva so se nam posvetili ljudje iz jugoslovanske zveze za šport invalidov, nato je sledil sprejem na Dedinju skupaj z športniki – neinvalidi. Predsednik Tito se nam je posebej posvetil in zastavil kar nekaj vprašanj. Leta 1981 pa nas je v Rimu sprejel tudi papež Janez Pavel II. Povod za sprejem so bili športni uspehi v para olimpijskemu letu 1980. Ta čast je poleg mene doletela tudi Marjana Peternelja. Z nama pa je bil tudi trener prof. Polde Toplak. 

Se vam zdi, da je danes dovolj dobro poskrbljeno za invalide v naši družbi?

Ne le invalidi, tudi starejši ljudje s hojicami, berglami ter mamice z vozički se včasih znajdejo v enakih težavah kot invalidi. Prestrmih klančin je še kar nekaj, še vedno so velikokrat ovira preozka vrata, predvsem pri sanitarijah. Težava je lahko že samo ena stopnica ali pločnik. Zgodi se, da se tudi strokovno osebje ne zaveda situacije. Je pa res, da se z leti stanje glede odstranjevanja fizičnih ovir za invalide le izboljšuje.

Še večjo težavo vidim v miselnosti ljudi, 'saj ta pa ne more'. Zaradi tega invalidi težje dobijo službe, ki bi jih sicer lahko opravljali. V nekaterih državah pa so predsodki še večji. Spomnim se, ko sem v sedemdesetih letih šel prvič na Kosovo in srečal invalidko, ki 16 let ni šla iz hiše. Biti invalid je bila sramota. 

Svež je spomin na eno izmed mnogih priprav na tekmovanja. Kako je bilo?

»Za pridobivanje moči smo šli košarkarji z vozički na daljšo vožnjo. Na rezervni voziček je sedel tudi trener. Ko smo naleteli na malo višji pločnik, smo zaprosili mimoidoče za pomoč. Trener je seveda stopil z vozička in si sam pomagal. Ko so dobri ljudje, ki so nam pomagali, to videli, so mislili, da vsi lahko hodimo. Začeli so se razburjati, da jih zlorabljamo: »Boste videli, vas bo že bog »štrafal«, da enkrat res ne boste mogli hoditi.« Zanimiv je bil tudi odziv možakarja, ko naju je s sodelavcem videl na vozičkih v Novigradu. Oba sva bila paraplegika, kolega pa je bil še brez ene noge. Gospod je pristopil in dejal: »Da je on na vozičku razumem, ampak zakaj ste vi, saj imate obe nogi, mi pa ni jasno.« Skupaj smo morali popiti kavo, da sem mu počasi vse razložil.«  O takšnih in drugačnih dogodivščinah Jože lahko govori ure in ure. 

Da je Jože res posebna osebnost, so mu v lanskem letu na prireditvi »Ljudje odprtih rok«  v organizaciji revije Naša žena podelili naziv »Izjemna osebnost leta 2019« in srebrno okrasno zaponko ptice v letu, ki je zaščitni znak akcije Ljudje odprtih rok. Širokosrčnost pa je izkazal tudi z izkupičkom svoje knjige »20 nageljnov in voziček,« saj je izkupiček od prodaje v višini  3000 evrov namenil v  dobrodelne namene.

Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da podarite svoj izkupiček od prodaje knjige Društvu za pomoč prezgodaj rojenim otrokom za nakup novega inkubatorja?
Za tovrstno donacijo sem se odločil, ker je bil vnuk Pan  nedonošenček. Z veseljem povem, da gre zasluga in vsa pohvala dobri zdravstveni ekipi oddelka intenzivne nege v ljubljanski porodnišnici, da je danes zdrav otrok in nam lepša trenutke časa.

Kako pa se kot invalid počutite v domačem okolju?

Kot Trebanjec sem zelo zadovoljen glede dostopa z vozičkom na javnih površinah. Vodstvo občine je zelo naklonjeno za sodelovanje. Pa tudi vodstvene »garniture« zdravstvenega doma (prejšnje in sedanje) so polne razumevanja za naše potrebe. Zelo pomembno pa je tudi, da me obkrožajo sami prijetni in iskreni sosedje. Prijazen, spoštljiv odnos in človeška toplina do mene in tudi do ostalih občank in občanov je v vsakdanjem življenju velikega pomena.

Jože je svoje življenje posvetil v prvi vrsti družini in športu. Ljubi življenje in ljudi v njem. Je prijeten, ima zelo objektiven pogled na svet, poln humorja in topline.

V predstavitvi so njegovi prijatelji med drugim zapisali: »Jože Okoren je iskren prijatelj, velik humanitarec, svetovalec, organizator in pravi vzornik« in tisti, ki ga poznamo, vemo, da to še kako drži.

Res je, zato velik poklon g. JOŽE, iskrene čestitke, veliko lepih trenutkov in morda ob priliki novi zapisi v obliki nove knjige.

Mojca Smolič