Okrogle obletnice so same po sebi zanimive, ker obeležujejo obdobja z nekim začetkom in koncem. Najlepše pa odzvanja 100-letnica tega ali onega dogodka ...

Pred 100 leti je Leon Štukelj, rojen l. 1898, postal naš prvi zlati olimpionik. Na olimpijskih igrah, ki so potekale od 17. do 19. julija 1924 v Parizu, si je priboril prvo zlato medaljo v mnogoboju sedmih športnih disciplin (drog, bradlja, krogi, konj z ročaji, skok čez konja - vzdolž, skok čez konja - na širino in plezanje po vrvi).

Skoraj po 100 letih so letos ponovno potekale olimpijske igre v Parizu, od 26. julija do 11. avgusta 2024; samo teden dni kasneje. Letošnja udeležba je bila rekordna po številu udeležencev. Prva se je uvrstila med zlate olimpijce Andreja Leški, judoistka iz Kopra. Sledil ji je srebrni Toni Vodišek v jadralnem razredu formula kite, ravno tako iz Kopra. Za njima pa že drugič pozlačena kraljica balvanov Janja Garnbreht iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu.

Pomembna 100-letnica obeležje rojstvo trikratnega udeleženca olimpijskih iger (leta 1948 v Sankt Moritzu, 1952 v Oslu ter leta 1956 v Cortini d'Ampezzo), junaka planiške Bloudkove »mamutske« skakalnice (tako so jo takrat imenovali), Janeza Polde, kar prevečkrat pozabljenega smučarskega asa med skakalci.

Prvič sem si ogledal planiške skoke leta 1960, kamor sva s sošolcem Jankom Lesjakom iz Tabora pripotovala s »hlaponom«. Takrat se nama je uspelo povzpeti do odskočne mize, kjer je Janez Polda opravljal nalogo nadzornika odskočišča. Prijazno nama je pokazal, kako z zamahom zastavice sporoči skakalcu, da je skakalnica odprta.

Ob letošnjem ogledu poletov, ob slovesu Petra Prevca v Planici, so mi misli »odplavale« v petdeseta leta prejšnjega stoletja, v obdobje med letoma 1950 in 1960. Takrat je bilo na Vranskem zgrajenih največ takšnih in drugačnih smučarskih skakalnic, na katerih so »padali« celo nekdanji svetovni rekordi: iz leta 1808 v dolžini 9,5 m in iz leta 1868 v dolžini 19,5 metra (iz Norveške).

SKAKALNE SEZONE OD LETA 1950 DO 1960 LETA

V Planici so se mi obudili spomini na savinjske skakalce, ki so bili takrat zame pravi Janezi Polde in na mlajše Poldke, katerih skoki so bili bolj podobni frfotanju vrabčkov, padlih iz gnezda.

Letos avgusta sem po dolgem času obiskal vse nekdanje lokacije, kjer so bile zgrajene skakalnice: od Lipe, preko Gorice do Ilovice ... Moj spomin/pozabo glede skakalnic pa so mi osvežili in potrdili tudi zapisi iz beležk Janka Križnika, ki mi jih je poslala v vpogled nekdanja Vranšanka Polona Lipovšek.

Poleg skakalcev z Vranskega so tvorno sodelovali pri osvajanju športnih dosežkov tudi skakalci iz Tabora, Gomilskega, Prebolda in Braslovč.

V tistem času so bili skakalci iz Tabora »vodilni« v celotni Spodnji Savinjski dolini. Karlu Golobu, starosti takratnih skakalcev, so sledili: Branko Lesjak, Milan in Toni Marko, Alojz Ribič, Lejko Strnad ter Karli in Zvonko Golob. Trenirali so na skakalnici pred Lokami, kjer so najboljši pristajali tudi preko 30 metrov. Odskočna miza in zaletišče skakalnice je bilo narejeno v celoti iz lesa. Meddruštvena tekma je bila organizirana 2. februarja 1958.

Najuspešnejši med njimi je bil Branko Lesjak, ki je nastopil tudi na državnem prvenstvu v smučarskih skokih. Janko Križnik je zapisal, da so na Gomilskem odprli skakalnico 25. 2. 1955 v predelu Zaglink.

Sezona 1954/55 – pod Lipo na Vologi

Leta 1953 je bila velikopotezno načrtovana 60-metrska skakalnica na Lipi pod Smolnikom (Vologa), kar potrjuje skica in zapis Janka Križnika.

Načrt za izgradnjo vranske "mamutske skakalnice" se ni uresničil. Kljub temu pa je Rajko Vrbovšek, moj sosed, pričel z akcijo izgradnje 25-metrske »velikanke«, na kateri bi bilo možno preseči svetovni rekord 19,5 m iz leta 1868 (dosežen na Norveškem v Telemarku). Veliko podpore pri postavitvi skakalnice so v delu in materialu nudili požrtvovalni Voložani.

Na poskusnih skokih 21. januarja 1955 je Milan Marko iz Tabora (nekdanji Voložan) dosegel najdaljši skok 20 metrov, a žal s padcem. Rekord je postavil Jože Pusovnik s 17 metri.

Na »uradni« tekmi (27. 2. 1955) so skakali za Vransko: S. Lipovšek, R. Vrbovšek, J. Pusovnvik in V. Cestnik. Tabor pa so zastopali: Milan in Toni Marko, Zvone Golob in Alojz Ribič. Slavil je Zvonko Golob iz Tabora.

Svetovni rekord tokrat ni padel. Tekmo so si ogledali tudi gledalci iz Vranskega, na katero so se pripeljali celo na saneh s konjsko vprego.

Do takratne lokacije, kjer naj bi bila zgrajena 60-metrska skakalnica, zgrajena pa je bila samo 25-metrska, sva se avgusta letos zapeljala s Florjanom Slapnikom iz Vologe, ki se tudi spominja pripovedi o 60-metrski skakalnici.

Sezoni 1955/56/57 – pri Štrajharjevih pod Gorico

Iskanje nove in daljše doskočne strmine, primerne za skakalnico, je rodilo sadove. Idejni »oče« je bil Janko Križnik, »motor« TVD Partizana in vseh športnih dogodkov na Vranskem. Pri Štrajharjevih za Gorico (danes Potrdin) je našel zelo primerno lokacijo z naletno strmino za 20-metrsko skakalnico. Graben, potok, ki priteče od vodnega zbiralnika »žegnani studenec«, je bil do izteka skakalnice premoščen z mostom iz debel dreves. Otvoritve skakalnice je bila 5. februarja 1956, na kateri so sodelovali samo skakalci z Vranskega. 12. 2. 1956 in 16. 2. 1956 sta sledili še meddruštveni skakalni tekmi. Skakalci na treh tekmah so bili:

Vransko: Dušen Novak, Silvo Lipovšek, Alojz Druškovič, Jože Pusovnik in Avgust Pikl.

Tabor: Alojz Ribič, Branko Lesjak, Zvone Golob in Lejko Strnad.

Gomilsko pa: Roman Cizej, Ivan Klinar in Janez Hočevar. Zmago je slavil Jože Pusovnik. Rekord skakalnice, 14,5 metra, je postavil Lesjak Branko iz Tabora.

Sezona 1956/57 – na Brišah

V zapisu Janka Križnika je tudi podatek, da je bila postavljena na Brišah 20-metrska skakalnica.

Takrat je bilo na njej organizirano meddruštveno tekmovanje za člane in mladince iz Tabora in Vranskega.

Poleg Alojza Druškoviča, Silva Lipovška in Franca Felicijana, so skakali še mladinci: Cene, Jože in Janez Praprotnik.

Za Tabor so skakali: Alojz Ribič, Branko Lesjak in Lejko Strnad. Rekord, 14.5 metrov, je postavil Alojz Ribič iz Tabora.

Sezone 1957/58/59/60 – na Ilovici

V jeseni leta 1957 se je pričelo s sekanjem drevja na zaletni strmini in postavljanje lesene konstrukcije za odskočno mizo za 25-metrsko skakalnico v Ušenovem gozdu v bližini nekdanjega Mesičevega mlina na Ilovci. Na otvoritvi skakalnice, 26. januarja, so nastopali skakalci iz Vranskega, Tabora in Prebolda. Vransko člansko ekipo sta zastopala: S. Lipovšek in J. Pusovnik; mladinsko pa: J. Praprotnik.

Taborsko člansko ekipo so zastopali: Ribič, Kramar, Klinar; mladinsko: B. Lesjak, L. Strnad in brata Golob.

Ekipo iz Prebolda pa: Petek (člane) in Pančur (mladince).

Skakalne tekme, tako društvene kot meddruštvene, so potekale še po letu 1960. Iz objavljenega članka je razvidno, da je rekord skalnice (20,5 metrov) postavil leta 1958 A. Ribič iz Tabora. Tako je bil končno presežen svetovni rekord 19,5 metra iz leta 1868.

LIPOVŠKOV MEMORIAL

24. januarja 1960 je bilo organizirano meddruštveno tekmovanje na 25-metrski skakalnici na Ilovici. Posvečeno je bilo nekdanjemu skakalcu Silvu Lipovšku, ki se je smrtno ponesrečil leta 1958. Člansko ekipo so zastopali: Janko Žilnik (Gomilsko), Jože Pusovnik – Joški (Vransko), Branko Lesjak in Lejko Strnad (oba Tabor).

Predstavniki mladinske ekipe: Dušan Šerko in Franc Reberšek (oba Vransko) in Hanza Debelak in Hančič (oba Braslovče).

Organizatorja TVD Partizana Vransko so zastopali: tehnični vodja Janko Križnik, sodniki Govedič Štefan, Praprotnik Cene in Dani Cizel, merilca Matko in Roman Lazar ter štarter Jože Felicijan.

Tekmovanje je potekalo v toplem in južnem vremenu, zato so bile temu primerne dolžine skokov. Med člani je slavil Janko Žilnik (Gomilsko), med mladinci pa Dušan Šerko (Vransko).

SKAKALNA OPREMA Pravi skakalec je bil tisti, ki je imel pleteno kapo s cofom, pulover po možnosti z nordijskim vzorcem, »špichozne«, gojzerice in očala ter veselje in korajžo za skakanje. Če pa tega nisi imel, pa je bila dobra tudi vsakodnevna oprema.

KONKURENTI ELANA

V čas opisa dogodkov spadajo tudi vranski izdelovalci smuči. Čeprav so se marsikje na podstrešju še našle smuči iz predvojnega časa, sta v »kolarski« delavnici, nasproti kovača Trglava, mojster Herič in njegov sin Hinko izdelovala smuči, pa tudi sani za takratne potrebe.

Brata Cvetko in Ivko Križnik, Telečnikar po domače, pa sta iz jesenovega lesa izdelovala »ta prave« skakalne smuči s štirimi žlebovi.

Tudi Avgust Pikl st., mizarski mojster, je za takratne potrebe izdeloval tako smuči kot sani. Za domače potrebe pa sta njegovemu delu sledila Gusti in Adi. Ni kaj, povpraševanje trga opravi svoje, konkurenca pa nikjer ne škodi.

Če potegnem črto pod skakalci in skakalnicami, lahko rečem, da je bilo obdobje desetih let, od leta 1950 do 1960 pestro, uspešno pa tudi tekmovalno in sodelovalno. Bilo je prepleteno z vzorniki takratne svetovne smučarske srenje, med katerimi je bila Slovenija, kot je še danes, v samem vrhu na račun mamutske skakalnice v Planici. Mi pa smo bili ponosni na savinjske skakalce in vransko Gorico – Planico.