Depresija duševna motnja, ki je med ljudmi ena od bolj poznanih in pogosto omenjenih. Pojavlja se tudi v vsakodnevnem jeziku – gotovo ste že slišali koga, ki je rekel »Joj, ta dan je pa res depresiven!«. Velikokrat z oznako »depresiven« ali »depresija« označimo nekaj, kar je žalostno ali dolgočasno, pa to ni depresija. Depresivnost je oznaka za počutje, ki zajema žalost, utrujenost in pomanjkanje koncentracije in zanimanja, kar občasno doleti vsakogar. Depresija pa se nanaša na klinično motnjo, kjer omenjene težave (in še kopica drugih) vztrajajo bolj ali manj neprekinjeno vsaj dva tedna  in močno vplivajo na vsakodnevno delovanje in kakovost življenja posameznika. Z znanjem psihološke prve pomoči, ki jo lahko izvede vsakdo, četudi ni strokovnjak psihološke stroke – enako kot v primeru prometne nesreče, ko poškodovani osebi s telesno poškodbo nudimo prvo pomoč, kljub temu da nismo strokovnjaki – pomagamo osebi, ki se sooča z depresijo. V nadaljevanju bomo šli skozi tri glavne korake psihološke prve pomoči.

Ključni elementi Psihološke prve pomoči ob depresiji

Ker je depresija precej pogosta,  obstaja verjetnost, da se boste tudi vi kdaj znašli v situaciji z osebo, pri kateri boste pomislili, da se sooča s to motnjo. Lahko bo to družinski član, znanec/ka, prijatelj/ica, sodelavec/ka, sosed/a… V takem primeru  se je dobro spomniti  treh glavnih korakov psihološke prve pomoči, ki jih označujemo s kratico PPP – Prepoznam, Pristopim in Pomagam.

(i)                  Prepoznava – kako prepoznati znake in simptome depresije.

Pri prepoznavi nam lahko pomagajo znaki, ki jih opazimo sami in simptomi, o katerih oseba spregovori. Glavna pokazatelja sta žalostno ali depresivno razpoloženje, ter brezvoljnost oziroma zmanjšano zanimanje za dejavnosti, ki so osebo navadno veselile, spremembe pa trajajo že dlje časa oziroma vsaj 14 dni. Poleg tega smo lahko pozorni še na druge znake in simptome, kot so pomanjkanje energije, občutki ničvrednosti in krivde, izguba apetita ali povečan apetit, odmik od družine in prijateljev, težave z nespečnostjo, razdražljivost in vzkipljivost,  itd.

(ii)                Pristop - kako pristopiti k osebi, ki ima depresijo, in z njo vzpostaviti komunikacijo.

Preden pristopimo k osebi, za katero menimo, da se sooča z depresijo,  izberemo  primeren čas in prostor, ki bosta omogočila nemoten pogovor. Hkrati naj nas ne ovira prepričanje, da je depresija tema, o kateri se ne govori, temveč naj bo pogovor priložnost, da nam oseba zaupa svoje težave. Pogovor lahko začnemo o vsakodnevnih temah, potem pa postopoma osebo povprašamo po njenem počutju in ji omenimo naša opažanja. Na mestu so vprašanja kot so: »Kako si zadnje čase?« »Zdiš se mi drugačen/na, kot običajno. Je kaj narobe? Skrbi me zate.« Če se oseba počuti nelagodno in ne želi spregovoriti o svoji stiski, moramo to spoštovati. Lahko rečemo: »Razumem, če se o tem zdaj ne želiš pogovarjati. Rad/a bi, da, veš,  da sem ti kadarkoli na voljo za pogovor.« Osebo tudi lahko spodbudimo, da se o težavah pogovori z nekom drugim.

(iii)             Pomoč – kako nuditi ustrezno pomoč v primeru depresije in vzpodbujati osebo k uporabi strokovnih virov pomoči.

Ko vzpostavimo komunikacijo, se usmerimo v pomoč. Pomembno je, da spoštujemo avtonomijo osebe, torej da ne predpostavljamo, da ne ve ničesar o depresiji ali svojem stanju inspoštujemo njeno samostojnost pri sprejemanju odločitev o zdravljenju. Bistvenega pomena pri nudenju pomoči je čustvena opora in razumevanje, še posebej pa aktivno poslušanje. Slednje pomeni, da z osebo vzdržujemo pogovor, postavljamo čim več odprtih vprašanj (Kaj…? Kako…? Kdaj…? Kje…?), smo empatični in potrpežljivi ter brez obsojanja, večkrat pa tudi preverimo, če osebo prav razumemo in ji s tem damo tudi vedeti, da je slišana. Bolj pomembno od uporabe »pravih besed« je , da pokažemo pristno zanimanje za osebo. Osebo skušamo tudi razbremeniti občutkov krivde, ki pogosto spremljajo depresijo. Spomnimo jo, da gre za bolezen in da ni sama kriva za svoja občutja. Povejmo ji, da zaradi depresije ni šibka ali nesposobna in da jo spoštujemo in o njej menimo enako kot prej. Če je v našo moči, ji lahko ponudimo pomoč pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti, ki jih oseba z depresijo včasih težko opravlja. je to v naši moči. Na koncu osebi tudi sporočimo, da verjamemo vanjo in da naj ne izgubi upanja, ter da obstajajo učinkoviti viri pomoči, na katere se lahko obrne.

Natančneje in bolj podrobno o tem, kako pomagati osebi, ki ima depresijo, si lahko preberete na spletni strani programa MIRA – www.zadusevnozdravje.si pod zavihkom Pomagam drugemu. Tam so omenjeni tudi različni viri strokovne pomoči, na katere se lahko obrne oseba z depresijo.

Kako do znanj psihološke prve pomoči?

Znanja in veščine PPP lahko pridobite v enodnevnem edukacijskem programu, ki ga izvajajo strokovnjaki na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Usposabljanje poteka v manjših skupinah (do 20 udeležencev) in vključuje tako teoretični kot izkustveni del.

Udeležba na programu je brezplačna.

V kolikor bi vas zanimalo sodelovanje v programu, vas prosimo, da spremljate objave razpisanih izobraževanj na spletni strani: https://www.zadusevnozdravje.si/pomagam-drugemu/izobrazevanja/

Pripravil:

Patrik Senica, diplomirani psiholog (UN)

Nacionalni inštitut za javno zdravje, OE Celje