Občina Šentilj, ki leži na zahodnem delu Slovenskih goric, na razvodju Drave in Mure, sodi po velikosti in številu prebivalstva med srednje velike podeželske občine, čeprav se te značilnosti zaradi večje industrializacije, nove avtoceste in prisotnosti enega največjih železniških in cestnih mejnih prehodov v državi čedalje krčijo. Središče občine je naselje Šentilj, katerega starejši del je nastal ob župnijski cerkvi sv. Egidija ali sv. Ilja, po kateri ima kraj ime, novejši del pa se širi na južni strani po dolini Šentiljskega potoka. Šentiljska okolica je naseljena že v predzgodovinski dobi, saj so tam odkrili sledove neolitske naselbine. Najdbe prav tako pričajo, da je tam potekala rimska cesta Poetovio – Flavium Solvensum (Ptuj – Lipnica). V srednjem in novem veku je kraj ležal ob cesti Dunaj – Ljubljana – Trst, ki se ji je leta 1846 pridružila železniška proga. Šentilj je bil sprva last solnograških nadškofov, ki so ga kasneje podarili admontskemu samostanu. Konec 19. stoletja pa je postal najpomembnejši branik slovenstva na naši severni meji. Ponemčevanju in odtujevanju slovenskih posestev v nemške roke so se uspešno upirali narodno zavedni Slovenci, ki so uspeli hujskaške Nemce in Hitlerju naklonjene nemškutarje izseliti po koncu druge svetovne vojne.

Cerkev sv. Egidija leži v starem delu Šentilja, viri pa jo omenjajo že leta 1329. Leta 1532 so jo izropali Turki. Do leta 1784 je spadala v jareninsko župnijo, nato pa je postala samostojna župnija, ki je leta 1787 dobila tudi šolo, leta 1810 pa so jo nadomestili z današnjo zgradbo klasicističnega sloga. Poleg turških upadov je kraj doživel kugo, na katero spominja slopasto kužno znamenje.

Drugi pomembnejši sakralni spomenik je cerkev Marije Snežne v kraju Zg. Velka. Sezidali so jo v letih 1789-1791, potem ko so prvotno cerkev leta 1788 podrli. Do leta 1918 je bila to znamenita romarska pot, ki zadnje čase ponovno oživlja. Nad mejnih prehodom Trate stoji grad Cmurek, ki so ga pozidali v prvi polovici 12. stoletja svobodni gospodje Cmureški. Večkrat je bil obnovljen in predelan, zadnjo obnovo pa je doživel med letoma 1580 in 1592, ko so ga renesančno predelali v dvonadstropni grad z lepimi toskanskimi arkadnimi hodniki na dvorišču.

Brod na Muri K svojevrstnim kulturnim spomenikom šentiljske občine spada brod na Muri, saj je kot prevozno sredstvo, sestavljeno iz dveh ladij večjih dimenzij, deluje že več kot 80 let. V preteklosti je predstavljal edino prevozno sredstvo za premagovanje reke Mure, ki so ga nekoč uporabljali predvsem lastniki zemljišč na obeh straneh Mure za prevoz poljščin in lesa. Ta je kot glavna surovina skupaj z vodno močjo pripomogle k razvoju papirne industrije na Sladkem Vrhu in Ceršaku.

GRB OBČINE

Grb Občine ŠentiljZanimiva zgodba Šentilja se kaže tudi v njegovem grbu. Znamenje na vrhu zvonika šentiljske cerkve je za katoliški kraj zelo neobičajno: predstavlja patriarhalni križ s tremi rameni, stoječ na ležečem in nekoliko stiliziranem polmesecu, dodanem leta 1839 kot spomin na leto 1532, ko so Turki oropali in poškodovali cerkev. Tak atribut predstavlja zmago krščanstva nad islamom. Že oblika križa in dodatek dajeta grbu vso potrebno prepoznavnost ter uvršča in ga med heraldične posebnosti na Slovenskem. Njegov vtis dopolnjuje tudi zelena barva zgodovinske dežele Štajerske.

Grb je upodobljen na ščitu poznogotskega stila in je sanitske oblike. V zelenem ščitu je postavljen znak, katerega trije med seboj zraščeni deli tvorijo celoto heraldičnega atributa: od ščita 3,5-krat ožji zlati krog nad njegovim dnom služi za temelj ležečemu, od temeljnega droga 2-krat širšemu polmesecu, katerega notranji profil zajeda šest polkrožnih vdolbin. Iz polmesečeve sredine rase srebrni patriarhalni križ, njegovi tramovi so 4-krat ožji od premera temeljnega kroga. Konice polmeseca, vrh križa in konce križevih ramen zaključujejo od temeljnega kroga 2,5 krat manjši, v zlate krožce oblikovani nastavki.

ZASTAVA OBČINE ŠENTILJ

Zastava je zelene in pravokotne oblike, pri čemer je pri horizontalni izvedbi razmerje višine proti dolžini 1: 2,5. Njena ruta je vertikalno razdeljena na dva, po višini enaka, po dolžini pa neenaka dela, ki ju deli bela proga, katere širina ne sme presegati dveh odstotkov celotne zastavine dolžine.

V sredini prvega kvadratnega dela zastavine rute lebdi v zelenem polju atribut občinskega grba v beli in rumeni barvi, ki ne sme biti nižji od 2/3 višini barvnega polja zastave in ne višji od 8/10 iste zastavine višine.

Odlok o občinskih simbolih je bil sprejet 14. marca 1996