Duševne stiske in težave lahko v vsakem trenutku prizadenejo kogarkoli izmed nas. Obenem pa je lahko vsak izmed nas pomemben vir pomoči in podpore nekomu drugemu, ki se znajde v stiski. Mnogokrat morda oklevamo pri tem kako naj pristopimo in pomagamo, ko se kdo v naši bližini znajde v težavah. To je pogosto povezano s tem, da se za nudenje pomoči ne počutimo dovolj kompetentne (ne vemo, kdaj in kako se odzvati, kako načeti pogovor…).

Za preseganje teh ovir se lahko spomnimo na situacije, ki zahtevajo veščine prve pomoči. Večina od nas ima opravljen tečaj iz prve pomoči, s katerim smo pridobili znanja in veščine, kako ukrepati v primeru blažje ali težje telesne poškodbe (npr. krvavitev, zlom) ali akutnega bolezenskega stanja (npr. srčni zastoj, dušenje). Čeprav nismo strokovnjaki, znamo zato osebi nuditi nujno medicinsko pomoč, dokler ni zagotovljena zdravniška oskrba. Podobno velja tudi za psihološko prvo pomoč.

Kaj je psihološka prva pomoč?

Psihološka prva pomoč je osnovna – laična pomoč, ki jo nudimo osebi z (razvijajočo se) duševno težavo ali stisko, dokler ni na voljo strokovna pomoč ali se stiska ne razreši. Znanja psihološke prve pomoči temeljijo na strokovnih smernicah, a so prilagojena splošni javnosti in ne potrebujejo posebnega predznanja.

Prepoznava – pristop - pomoč

Znanja psihološke prve pomoči zajemajo tri ključne korake (v pomoč nam je lahko akronim PPP):

1. Prepoznava – (pre)poznavanje znakov in simptomov duševnih stisk in nujnih stanj, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje.
   Prvi korak pomeni, da smo pozorni na osebo pred nami. Osredotočimo se na informacije (tako verbalne kot neverbalne), ki nam jih sporoča oseba, ter na njene čustvene odzive. Na podlagi našega znanja o znakih in simptomih duševnih stisk potem presodimo, ali oseba izkazuje stisko in ali morda potrebuje pomoč.
2. Pristop – kako pristopiti k osebi, ki je v stiski, in z njo vzpostaviti komunikacijo.
   Ko prepoznamo, da je oseba v stiski, sledi naslednji korak – pristop. Pri tem je ključno, da z osebo vzpostavimo ustrezno komunikacijo. Bolj kot iskanje »pravilnih besed« in dajanje nasvetov bo v pomoč, če bomo pozorno in aktivno poslušali, sprejemali vse občutke druge osebe, jo poskusili pomiriti ter ji pomagali pri izbiri najbolj primerne rešitve.
3. Pomoč – poznavanje oblik pomoči, ki jih lahko nudi okolica in strokovne službe; spodbujanje osebe k uporabi strokovnih virov pomoči.
   Tretji korak predstavlja usmerjanje in spodbujanje osebe k iskanju ustrezne (strokovne) pomoči. Zato je pomembno, da tudi sami dobro poznamo vire pomoči in strokovne službe, ki obstajajo v naši okolici. Dobro je tudi vedeti, kakšno pomoč lahko oseba prejme pri posameznih strokovnjakih, da jo lahko primerno usmerimo. Hkrati pa ne pozabimo, da je včasih pomembna podpora že to, da smo osebi na voljo in da ji prisluhnemo.

Smernice iz psihološke prve pomoči

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) smo v sklopu Programa MIRA, Nacionalnega programa za duševno zdravje, pripravili posodobljene smernice iz psihološke prve pomoči. Smernice so prilagojene splošni javnosti in nudijo konkretne informacije o tem, kako prepoznati osebo, ki je v duševni stiski, kako k njej pristopiti in ji pomagati v primerih:

• depresije
• paničnega napada
• samomorilnega vedenja
• čezmerne rabe alkohola

V sklopu programa Psihološka prva pomoč izvajamo tudi izobraževanja za splošno javnost in različne strokovne skupine. Za več informacij o izobraževanju in o prijavi se lahko obrnete na anja.zurga@nijz.si in 041 454 875.

Pripravila: Anja Žurga, univ. dipl. psih., NIJZ OE Murska Sobota

Viri:

• https://www.zadusevnozdravje.si/pomagam-drugemu/psiholoska-prva-pomoc/
• https://www.nijz.si/sl/psiholoska-prva-pomoc