V začetku aprila je PD Rečica ob Savinji organiziralo pohod po Čreti. Čreta je namreč eden izmed vrhov Dobroveljske planote in to je bil tokrat naš cilj.

Začetek poti je bil na prevalu Lipa, ki leži na višini 723 m in loči Menino planino in Dobroveljsko planoto. Preval se imenuje po tamkaj rastoči stari lipi. Iz njega vodijo ceste na štiri strani, mi smo krenili proti vzhodu. Takoj smo zagrizli v hrib in kmalu prišli do zaselka Sveti Jošt. Tu sta dve cerkvici, prva se imenuje po svetnikih Gervazij in Protazij, druga pa sv. Jošt. Cerkev Sv. Protazija in Gervazija je edina cerkev v Sloveniji, ki je posvečena tema dvema svetnikoma. Skozi stoletja je cerkev doživljala burno zgodovino, med vojno so jo uporabljali celo za hlev. Vendar so jo farani obnovili ter jo rešili pred popolnim propadom in je bila leta 2012 ponovno posvečena. Druga cerkev Sv. Jošta je bolje ohranjena, v njej so večkrat maše, sedaj pa je tudi v celoti prenovljena. Po kratkem počitku smo nadaljevali proti jami Štabirnica. Pot do te jame ni označena, najdejo jo le redki, pa prav je tako, saj so jo v preteklosti zelo izropali. Jamo so poimenovali skrita lepotica, to ime pa je več kot upravičeno. Ima občudovanja vredne kapniške stebre in kapniške zavese. Po ogledu jame smo nadaljevali do najvišjega vrha Dobroveljske planote, to je bil Tolsti vrh, ki meri v višino 1077 m. Naslednja naša postojanka so bile Toncove peči ali razgledišče nad Vranskim. Od razgledišča se odpre lep razgled na Vransko in okolico. Na pečeh stoji mogočen križ, prvoten je bil postavljen na tem mestu že davnega leta 1935, po vojni so križ podrli in ga na novo postavili v letu 1995. Potem pa je sledil spust do planinske koče Farbanca, katero upravlja PD Nazarje. V koči je sledil daljši postanek za malico in klepet. Pot smo nadaljevali po cesti do Golih Vrtač in do partizanske bolnice. Najprej smo obiskali kraj, kjer je bila zgrajena druga bolnica - vkopana brunarica pokrita s smrekovo skorjo in dobro zamaskirana. Objekta sedaj ni več, je pa na tem mestu postavljena spominska plošča, ki je vgrajena na trdno skalo. Nadaljevali smo do Štrukljevih peči, tu pa je bila v strmem in izredno težko dostopnem skalovju prvotna manjša pomožna bolnica. V njej se je zdravil tudi poveljnik 14. divizije Jože Klanjšek - Vasja. Najbolj pogumni so se povzpeli po strmem pobočju do bolnice. Po ogledu bolnice pod strmimi Štrukljevimi pečmi pa smo kmalu prispeli na izhodišče. Na Lipi smo imeli še skupno malico in kratko druženje. Potem pa smo se odpravili veseli in zadovoljni proti domu.

Zjutraj smo pohod pričeli vsi premraženi, del poti je celo naletaval sneg in pihal je mrzel veter. Med potjo pa nas je že pozdravilo sonce in tudi temperature so se malo dvignile, zato je bilo prijetno pohajkovati po prostranih gozdovih Črete. Hvala vsem za udeležbo in prijetno družbo. Vabljeni, da se nam pridružite tudi na naslednjih pohodih.

Vodja pohoda: Irena Škulj, vodnica PZS