V pisnih virih se Rečica omenja že v 12., kot trg pa v 14. stoletju. Ko je v drugi polovici 16. stoletja ljubljanski škof Janez Tavčar kupil dvorec sredi trga, je na svečnico, 2. februarja 1585 s posebno listino kraju podelil trške pravice in mu dal lastno sodstvo. Le krvno sodstvo je pridržal ljubljanski škofiji. Težje obsojence so izročali nadrejeni gospodi pri dveh lipah ob potočku, ki se niže Prihove pod Vrbovcem izliva v Savinjo. Sodišče na Rečici je poslovalo v slovenskem jeziku. O tem priča tudi besedilo purgarske prisege v listini iz leta 1788. Teritorij rečiškega sodišča je razviden na zemljevidu deželnih sodišč. Meja je potekala po cesti zunaj trga do župnijskih njiv, proti Vimpaslam, do Hrasteljevega posestva, po gmajni Globovšek do ceste na Rečico vzhodno od trga. Trški sodnik oziroma magistrat je imel oblast samo nad tržani in kočarji, katerih hiše so bile dolžne služiti trgu, ne pa nad osebami, ki so bile podložne vrbovški ali rudeniški gospoščini ali župnišču.

Na nižje sodstvo nas spominja eden redko ohranjenih sramotilnih kamnov ali prangerjev, ki stoji sredi trga. Je eden izmed dvanajstih, ki so se še ohranili v slovenskem prostoru, saj so že ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja v hlastanju za modernizacijo v večini slovenskih mest in trgov prangerje podrli ali pa jih tako ali drugače odstranili. Na Rečici pa je bil čut za ohranitev srednjeveškega sramotilnega stebra vseskozi prisoten. Začasno so ga  v preteklosti iz osrednjega trga celo prestavili in je nekaj desetletij stal na vzhodni strani Oterjeve hiše nasproti občine. Ob koncu prejšnjega stoletja pa so ga spet vrnili na prostor, kjer je stal že od nekdaj.

Med obema vojnama sta dva domačina, ki ju je motila značilna podoba stebra (mnogi trdijo, da ima obliko penisa) celo odlomila kapo in jo vrgla v mlako na Ceguncah. Zganila se je občinska oblast. Oba grešnika so odkrili. Morala sta vrniti kapo, plačati stroške popravila, pa še denarna kazen ju je doletela.

Pranger je okoli dva metra visok kamnit steber z značilno kapo, ki je prvotno stal na kamnitem podstavku. V steber je pritrjen železen obroček, na katerega so privezali kaznjenca. Najpogosteje se je to dogajalo ob nedeljah ali na kakšen praznik, ko se je zbralo veliko ljudi, ki so obsojence zasramovali, zbadali in zganjali norčije na njihov račun. Na ta način so najpogosteje kaznovali pretepače, kalivce nočnega miru, klateže, obrekljivce, tatove, nečistnike in prešuštnice. Skratka, obenj so nekdaj sramotilno privezovali vse, ki so se pregrešili zoper takratne norme – od konjskih tatov do nezakonskih mater. Medtem ko so premožnejše moške pogosto kaznovali le z denarnimi kaznimi, so bili neusmiljeni do revnejših, posebno pa do žensk. Prešuštnice je pogosto doletela tudi telesna kazen.
Posebno skrb so posvečali redu in miru v trgu. Podnevi je običajno stražil občinski sluga, ponoči pa trški žandar, ki je smel prijeti vsakogar, ki bi razgrajal ali se pretepal in bil zasačen pri kakem zločinu. Sploh so smeli prijeti vsakega človeka, ki se jim je zdel sumljiv – bodisi domačin ali tujec. Izvzeti so bili le graščinski služabniki, razen če so jih zasačili v hudih pretepih, pa tudi v tem primeru so morali zadevo takoj naznaniti graščini v Vrbovcu ali na Rudeniku in čakati njenega povelja.

Na povelje višje gosposke so žandarji preiskali vse hiše, posebno pa so morali biti pozorni na krčme. Tam niso smeli kvartati niti se pretepati.

Veliko skrb so žandarji posvečali sejmom. Takrat je bila priložnost za lumparije vseh vrst mnogo večja in se je med obiskovalci sejmov znašlo kar precej lumpov, ki so prežali na posameznike, ki so kaj več prodali ali kupili.
Za red in mir je bilo potrebno skrbeti tudi ob procesijah. Pomemben je bil tudi obhod trških meja ter skrb za reveže in berače (petlerje).
            
( Vir: Zdravko Novak)