Spoštovani!

Iskreno mi je žal, da so me nepredvidene okoliščine zadržale in da danes ne morem biti z vami na tradicionalnem, že 13. srečanju pri Prežihovi bajti, ki je letos povezano tudi s konvencijo Slovenske pisateljske poti. Slovenska pisateljska pot je eden od najpomembnejših projektov Društva slovenskih pisateljev, ki se je spočel pred leti na pobudo naših dveh članov Igorja Likarja in Željka Kozinca, ki jima na tem mestu tudi izrekam iskreno zahvalo za njuno vztrajnost in nesebično angažiranje.

Ideja povezovanja domačij oziroma rojstnih krajev slovenskih pisateljev in pisateljic, preko sto jih je in sežejo tudi v zamejstvo, je sodobna zamisel slovenskega literarnega muzeja in oživljanja slovenskih literarnih pokrajin.  Povezovanje bajt in palač, če je med njimi sploh katera?, v katerih so se rodili slovenski literarni ustvarjalci, pomeni tkanje žive mreže našega narodovega spomina in ohranjevanje kulturne dediščine, za katero smo odgovorni prav mi. Da jo bomo lahko obogateno zapustili naslednjim rodovom, četudi vse bolj utopljenimi v tej nesrečni, četudi združeni Evropi, ki je izgubila predvsem svoj duhovni kompas.

Naj na tem mestu izrečem misel, ki me zadnje čase vse bolj zaposluje: Slovenci bomo morali, in to je naloga ne le naših politikov, ampak tudi nas, ki tvorno civilno družbo, znotraj evropske družine, vse bolj sprte in razdeljene, izbojevati in uresničiti svoje nesporne zahteve, četudi so in bodo v nasprotju s prevladujočo in neusmiljeno logiko kapitala in finančnih trgov. Kajti naša maloštevilnost mora biti naša prednost, ki jo morajo prepoznati tudi drugi! Pišemo v jeziku, v katerem je bila napisana prva knjiga pred 465 leti in navkljub vsem pritiskom, tako političnim kot kulturnim, nismo obupali, nismo izbrali bližnjice in prevzeli, tako kot mnogi drugi mali evropski narodi, jezika tujih  gospodarjev!

In kdo so bili tisti naši pogumni bojevniki, ki so ohranili naš jezik, ga negovali, razvijali: slovenski pisatelji in pisateljice? Tisti, ki so pred  143 letu tudi ustanovili naše društvo in ob tem zapisali, da je pisateljska država republika! Zato se obnašajmo kot pripadniki republike, res publice, oblike vladavine, ki pripada ljudem in ne bolj ali manj naključno izbranim, izvoljenim  politikom.

Slovenska pisateljska pot je živa pot, z neštetimi duhovnimi žarišči in križišči, na katerih se srečuje preteklost s sedanjost in se ustvarja, gradi prihodnost, naša skupna prihodnost, ki bo živela od slovenske besede in misli in ne le od bolj ali manj uspešnega vodenja države, ki se vse bolj reducira na prodajo naših podjetij, ki naj bi jih tujci uspešneje vodili kot mi sami. 

Bodimo ponosni, da smo navkljub vsem težavam, s katerimi smo se srečevali zadnjega četrt stoletja in ki nam grozijo, da nas bodo že jutri zjutraj znova pahnile v letargijo in nezadovoljstvo, da smo na zemljevidu Slovenije, ki je celo večji od njenih državnih meja, zarisali krvni obtok naše duhovnosti, po katerem se pretaka naše najžlahtnejše  vezivo: slovenski jezik in v njem zapisana literarna dela.

Želim in prepričan sem, da bo današnja Konvencija pripomogla k nadaljnjem širjenju in poglabljanju zavesti o pomembnosti tega rastočega, razvijajočega se projekta. Kajti samo s skupnimi močmi, s pomočjo občin in vas županov, ki ste že in še boste pristopili h Konvenciji, bo Slovenska pisateljska pot živela in na njej bo vedno več romarjev in pohodnikov, ki bodo pil tako prelesti slovenske  zemlje kot tudi globino naše literarne dediščine.

Ivo Svetina

Predsednik Društva slovenskih pisateljev